Ko Boris Pahor citira Bertranda Russella

V torkovih Odmevih so se spomnili 30-letnice ustanovitve Slovenske kmečke zveze s 14 minut dolgim prispevkom, v katerem smo gledali tudi kratek pogovor Jožeta Možine s častnim gostom slavnostne akademije Borisom Pahorjem.

Prispevek o slavnostni akademiji v organizaciji SLS z novim starim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje gostom Slavka Bobovnika v studiu, je poskrbel za nekaj nepozabnih scen v zvezi s Pahorjem. Vse skupaj je spominjalo na politično zlorabo človeka pri 104 letih starosti.

Zato niti ni bilo posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom (16:40–16:57):

“V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30 leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma v Sloveniji. Kako pomembni so ti dogodki po vašem razmisleku?”

Kot da se Možina ne bi zavedal, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar TV Slovenija.

Limanice: distanciranje in ekspertiza

Sledilo je manjše presenečenje v obliki distanciranja: kakor da se Boris Pahor zaveda novinarskih limanic, je najprej poudarjeno (dvakrat) povedal, da se ima za socialdemokrata — da ni ne za levico ne za desnico, temveč da sledi samo vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina pa je še naprej rinil v Pahorja — ker je dobro vedel, kakšen bo odgovor — z vprašanjem o izgubi slovenske identitete in domoljubja. Vprašanje je nadgradil z namigom, da pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele državne zastave, ki da “nekatere” motijo.

Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu — in to točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine?

V nadaljevanju naj problematiziram naslednjo trditev Borisa Pahorja:

“Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: ‘Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.’”

Pahorjeva izjava ima težavo: Russell v omenjeni knjigi (A History of Western Philosophy, 1946, slovenski prevod Modrost zahoda, 1972) tega ni napisal.

Še več! Ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli in kadarkoli izjavil ali mislil.

K preverjanju Russellovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo siceršnje poznavanje njegovih prepričanj. Bil bi presenečen, če bi “razsvetljenski”, kozmopolitski, racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom izjavil nekaj takega — in še to v knjigi, ki ni napisana v prvi osebi, temveč je oris zgodovine zahodne filozofije in prikaz številnih filozofov.

Kaj je Russell res napisal

Zato pa sem pri Russellu našel vrsto domoljubju in nacionalizmu nasprotujočih sodb. Naj jih nekaj naštejem:

• “Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.” — (Has Man a Future?, 1962)
• “Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.” — (Sceptical Essays, 1928).
• “Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.” — (Sceptical Essays, 1928).
• “Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.” — (In Praise of Idleness and Other Essays, 1935).
• “Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega.’? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.” — (Common Sense and Nuclear Warfare, 1959).

Vidimo, da od Russellove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko.

Pahorjev črni župan

Po drugi strani pa vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Celo do rasizma — o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do Petra Bossmana, donedavnega temnopoltega župana Pirana, si ne zasluži milejše karakterizacije:

“Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.”

Žal nisem med tistimi, ki bi intelektualno sicer še vedno čilega avtorja zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug ali preprosto zaradi starosti raje presojali z drugimi, milejšimi vatli. Na to je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade o tem spraševali.

Seveda tudi ne mislim, da je Pahorjevo knjižno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa sem, da ni prav, da njegova zgrešena stališča in trditve kar spregledamo in zamolčimo, kot to delajo slovenski mediji.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 6. decembra 2018, pod naslovom Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.