Novinarstvo iz roda v rod kot šalca čaja
Zadnjih štirinajst dni sem nekajkrat po nekaj ur preživel s skupino nekaj čez 20 let starih mladink in mladincev, ki so se odločili, da bodo v življenju novinarji. Prepričani so tudi, da za to potrebujejo diplomo fakultete. V skupini jih je bilo več kot 40.
V časih, ko naj bi bili tradicionalni mediji v permanentni krizi in v iskanju novega poslovnega modela — kar v Sloveniji pomeni, da so novinarji izrazito podplačani in običajno z neurejenim delovnim razmerjem —, je skupina 40 mladcev, ki si želijo postati novinarji, tako rekoč velikanska. In ne samo to. Vsaj toliko kot novinarstvo jih zanimajo tudi vse mogoče oblike komuniciranja.
Ena od posledic tehnoloških sprememb je zagotovo ta, da ima danes vsakdo možnost, da spravi svoja sporočila do ljudi, ki jim želi nekaj povedati. Dobra ideja ter telefon in računalnik kot orodji za snemanje in montažo, pa seveda izbira komukacijskega kanala za to popolnoma zadoščajo.
Kot da so se rodili z znanjem in talentom
Po nekaj urah pogovorov smo se zmenili, da bodo pripravili približno minuto in pol dolg video zapis o temi, za katero mislijo, da lahko z njo nekaj povedo. Nekaj za objavo na Twitterju ali Facebooku.
Teme, ki so jih izbrali, so bile zelo različne: od brexita (video o tem, ali je Theresa May odplesala svoj zadnji ples) in ekologije (grozljiv posnetek pred 14 dnevi umrlega kita, ki je imel v trebuhu tono plastičnih smeti), pa osamljenosti (kratek video brez teksta o tem, da je življenje s prijatlji lažje) in skrbi za zapuščene pse (filmček, ki bi ga lahko uporabilo vsako zavetišče za pse), pa do tega, da če si nekaj močno želiš, se ti lahko uresniči (kariera Willa Smitha), pa škodljivosti kajenja in dobrih straneh pitja vode.
Praktično vsi prispevki so bili posneti in zmontirani tako, kot da so se dekleta in fantje rodili z znanjem in talentom za montažo in snemanje. Vse so naredili samo s telefonom.
Šalca čaja
“Ta fanatizem, aktivizem, angažma, absolutizem, […] to prepričanje v nekaj, v karkoli, ne samo v svoj prav, to moraliziranje, to pripisovanje vsega najslabšega, ta dezinhibiranost in hudobija”, kar je del današnjega novinarstva in komuniciranja in kar Marka Crnkoviča upravičeno spravlja v slabo voljo, vse to mladine ne moti. Ali če sem še bolj natančen, ta tip komuniciranja teče popolnoma mimo njih.
Nezanimanje za politiko in trenutne družbene debate sem nekoč pripisoval popolni ignoranci mularije. Če so ob tem študirali novinarstvo, se mi je to zdelo še tem bolj neverjetno.
Danes pa moram priznati, da sem nad tem navdušen. Za to generacijo je novinarstvo še vedno tista prava šalca čaja. In če bodo z njo v resnem svetu preživeli, bo ta šalca lahko ponovno postala tudi Markova.
