Zvokoblog 47: Paradoks zgovorne tišine

Dobil sem zanimivo ponudbo: govoril naj bi o tišini — in sicer v povezavi s knjigo norveškega pisca Erlinga Kaggeja Tišina v času hrupa. Zanimivo. Knjigo sem prebral in v njej našel veliko misli, ki sem jih tudi sam že premleval. Naglas ali v tišini.

Nekdo, ki je knjigo tudi prebral, je vtis o njej strnil v misel, da avtor govori o notranjem miru. Bi se kar strinjal. Tišina namreč ni samo zvočna manifestacija. Lahko je tudi mir pred napadi podivjanih informacij. Navsezadnje včasih naletimo na trditev, da o nečem vlada “medijska tišina”.

Zanimivo, kako lahko ista beseda nosi več pomenov. Sam razumem tišino kot stanje, ko me ne motijo zvoki okolice. To se zgodi predvsem takrat, ko zamenjam zvočno okolico in se moteči zvoki izgubijo.

Pri tem pride do simpatičnega paradoksa. Tako recimo rečete, da ste se v gozdu pomirili, ker je v njem vladala tišina — toda če dobro premislite, je bil gozd kar precej bučen: ptiči, veter, šelestenje listov, lisica sopihajoči jež … Ampak kljub temu ste se pomirili. V nežnem vetru ste pa sploh uživali. Še posebej, če se je družil z ravno prav odmerjenimi sončnimi žarki. 

O knjigi smo na Slovenskem knjižnem sejmu 2018 ob spretnem povezovanju Bojane Leskovar govorili trije: psihiater dr. Gorazd Mrevlje, fizik dr. Miha Ravnik in jaz, glasbenik. Bilo je govora tudi o tako imenovanem belem šumu, ki otroke pomiri prav tako dobro kot kakšna nežna klasična glasba.

Beli šum vsebuje vse frekvence človeku slišnega spektra. Tudi oddaljeno pretakanje vode, valove …

Ko sem potem šel naokoli, sem srečal beli šum pretakanja na vodnem jezu in pršenje vode z neba. Pridružile so se še race in ljudje. Precej glasna tišina. Zgovorno.

Opomba: Avtor objavlja Zvokobloge, Soundbloge, Zvočne razglednice in druge tonske in videoposnetke tudi na svojem YouTube kanalu.