Merci beaucoup

Prejšnji teden sem se udeležila francoskega literarnega krožka. Kar upala sem si!

Zavedam se, da imam skromno znanje francoščine: štiri leta v gimnaziji in to je to. Zelo slabo. Beaucoup predrzno. Z asistentko, ki tudi zna malo aktivne francoščine — pet let je živela v Belgiji — sva se brez pomislekov udeležili krožka. Pravzaprav sem hotela preveriti svoje moči, če sem čisto odkrita.

Voditeljica je v čisti francoščini povedala, za kaj bo šlo. Nisem razumela beaucoup, ampak bolj un peu. Razdelila nam je papirje, na katerih so bili odlomki iz romana Metafizika cevi Amélie Nothomb.

To je literarno ime baronice Fabienne-Claire Nothomb, belgijske frankofonske pisateljice. Poguglala sem jo in ugotovila, da je dve leti mlajša od mene. Sem bila kar malo fouš, da je že tako mlada znala izražati svojo domišljijo, pa na tako poseben način. Prava filozofinja.

Nič, bog, rastlina

Priznam, da se na filozofijo ne spoznam preveč. Morda živim preveč v realnem svetu in ne v metafiziki. Ampak priznam, da se mi včasih po njej toži. Se prileže, če ste kdaj bolj pametni.

Teh nekaj kratkih odlomkov me je skratka prav začaralo. Malo pa sem le razumela, za kaj gre. Najbolj mi je v uho padla francoska beseda rien, nič. In še naslednja dieu, bog. Nato pa še ena beseda plante, rastlina.

Kakšno prekleto zvezo imajo te tri besede?

Zveza sploh ni bila prekleta, sem spoznala, ko sem si v knjižnici ob odhodu izposodila knjigo in jo v hipu prebrala. Bila je čisto logična, mehko razložena. Prvi stavek, ki me je zadel, je bil:

“Na začetku je bil nič. In ta nič ni bil ne prazen ne pust: spominjal ni na nič drugega kot nase. To je bil Bog.”

Duša, ki bi zašla sem po pomoti

Na koncu knjige se ukvarja s samomorom. Najprej na primeru prebivalstva z Okinave, potem pa s svojim lastnim.

Grozno, take teme mi niso všeč. Življenje preveč cenim, da bi ga ubijala. Je krasno, slikovito, pastelno. V najlepših barvah, vam povem!

Pred približno desetim leti sem brala knjigo Potovanje duš. Takrat sem se šla jogo in new-age. Veliko stvari iz te knjige sem pozabila, ampak ene resnice se še spomnim. Da na drugi strani duša živi v barvah, o katerih sem govorila. Lepo ji je. Tu pa tam pa se najde tudi kakšna duša, ki je sem prišla po samomoru. Slabo ji je, ni ji udobno, blodi, nima miru. To bi kar verjela, zato … — ne, hvala, nikoli.

Čeprav bi kakšen zoprnež rekel: “Never say never.” Takega pa lahko še vedno oklofutam, z užitkom.

Nazadnje sem še sodelovala v debati avec mon langue français v moji francoščini. Ne bi rekla, da so me razumeli. Je bilo zelo slabo, ampak me ni sram.

Hotela sem jim povedati zgodbo o tem, da bog ni rastlina v četrtem letu starosti, temveč zelo razmišljujoče bitje. Raje bi končala s kakšno dušo, ki bi zašla sem po pomoti. Bi ji blo fajn. Vam povem.