Zgodovinska ironija v ozadju Maistrovega nesojenega spomenika [odlomek]
Z albumom Rudolf Maister: Sto let severne meje. Življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874-1934 zaznamujemo 100. obletnico konca 1. svetovne vojne, razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1918/19 so se dogodili pomembni politični, vojaški in diplomatski premiki, ki so začrtali meje slovenskega narodnega ozemlja in države, kakor veljajo še danes. Odločilne, dobesedno zgodovinske zasluge za to ima general Rudolf Maister.
Njegovo življenjsko zgodbo je v knjigi, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi, opisal Mihael Glavan. Študije o Maistrovi vsestranski ustvarjalnosti in relevantne reminiscence o njegovem delu pa so prispevali Igor Grdina, Andrej Misson, Alenka Puhar, Milček Komelj, Vlasta Stavbar, Alenka Juvan, Peter Krečič in Milan Lovrenčič. Bogat izbor dokumentarnega in slikovnega gradiva je naredil Primož Premzl, ponatisov spominskih člankov pa Aleš Berger.
Ko je general Rudolf Maister 1. novembra 1918 spoznal, da je usoda Maribora, vzhodne Štajerske in južne Koroške v njegovih rokah, se je prevrat zgodil s filmsko naglico.
Alenka Puhar: Ironija v ozadju Maistrovega nesojenega spomenika
Zadnje poglavje v zgodbi o Maistrovi posmrtni slavi se je odvijalo letos spomladi. Najprej je bil — sredi priprav na prav to knjigo — najden načrt za grobnico, ki ga je pred osemdesetimi leti naredil arhitekt Jože Plečnik. Nato je Primož Premzl z Borutom Maistrom, generalovim vnukom, začel preizkušati teren, ali bi se za stoto obletnico akcije, ki jo je organiziral in uspešno speljal general Rudolf Maister, dalo postaviti takšno grobnico.
Vprašanj je bilo veliko: ali bi bilo mogoče dobiti dovoljenje za postavitev; ali bi bilo za prekop z enega pokopališča na drugo potrebno dovoljenje; ali bi bilo mogoče dobiti denar; ali bi bile mestne oblasti naklonjene postavitvi grobnice ali ne; ali bi v društvih, ki skrbijo za Maistrov spomin, takšno akcijo pozdravili; ali bi to koristilo ugledu novejšega pokopališča; …itd.
Sprva je kar dobro kazalo. Nato pa je februarja javnost razgibalo pismo, v katerem je Spomenka Hribar ostro nasprotovala sami misli na prekop, češ, to bi bil sakrilegij, torej diametralno nasprotje pietete, in da je to treba za vsako ceno preprečiti. Vnela se je živahna polemika, v kateri ni manjkalo žaljivih obdolžitev. Podporo ideji so hitro odrekli celo tisti, ki so bili spočetka za. Niti dokazovanje, da gre za obuditev stare želje obeh Maistrovih sinov, ni nič zaleglo.
Po dveh, treh mesecih prerekanja je projekt grobnice na pokopališču v Dobravi splaval po Dravi. Maister ostaja pokopan na pobreškem pokopališču, v razmeroma skromnem družinskem grobu.
Lobanja v culici
V ozadju tega dogajanja se skriva prav osupljiva ironija.
Hrvoja Maistra (1905–82), generalovega starejšega sina, so zelo zanimali posmrtni ostanki in s tem povezani obredi. Veliko je razmišljal o pokopih in odnosu do mrtvih, o trajanju in znamenjih povezanosti z mrtvimi predniki, o obredih, o dolžnostih potomcev. Nekje v nebeških galerijah je gotovo pozorno poslušal, kaj pravijo njegovi rojaki …
Kaj velevajo stare navade glede posmrtnih ostankov prednikov, je leta 1955 opisal etnolog Milko Matičetov v razpravi Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih. Hrvoj Maister jo je nekaj let pozneje prebral in bil prevzet. Sklenil je, da bo na Koroškem, kamor se je odpravljal, raziskal, kako je s tem bilo nekoč in kako je danes.
Prehodil je večino slovenske Koroške (v Avstriji), iskal informatorje, spraševal, beležil in končno tudi zapisal. Članek O umiti in v prt zaviti lobanji pri koroških Slovencih je izšel — verjetno z vsaj desetletno zamudo — v reviji Tradiciones leta 1977.
Na podlagi številnih pričevanj je temeljito opisal pradavni običaj, ki je tedaj že odmiral. Takole nekako se ga da povzeti:
“Ko se grob prekoplje (ker zmanjkuje prostora ali ker je družina izumrla), je treba poskrbeti za posmrtne ostanke v njem. Zberejo se dolge kosti in lobanja ter se operejo z blagoslovljeno ali navadno vodo. Oprane se položijo v nov bel prt, ta se zaveže kot cula in nato položi na krsto novega pokopanega. Obred je sveta dolžnost sina ali hčere, če teh ni, sorodnikov, če ni nobenega sorodnika, sme to narediti tujec. Kaj obred pomeni? Gre za izkazovanje spoštovanja, za lajšanje trpljenja v vicah, za stvarno in simbolno izkazovanje medsebojnih vezi med živimi in mrtvimi predniki. Od tod pregovor: Otrok šele tedaj povrne staršem, kadar jim glavo umije.”
Hrvoja Maistra je ta slovanski običaj tako zanimal, da je raziskoval naprej, po knjigah in v pogovorih z znanci. Naletel je na prepričanje, da ne gre samo za pragmatične razloge, ampak tudi za vero, da duša najde svoj mir šele po popolnem razpadu trupla (seveda ne kosti), kar morajo potomci počastiti s posebnim obredom.
To je tudi edino besedilo, ki ga je Maister smel objaviti v povojni Jugoslaviji.
Obhod po tej spominski krajini, posejani z Maistrovimi doprsnimi in celopostavnimi kipi, pa na konju in brez njega, z mečem in papirji, lahko zaključimo tudi z nenavadno podobo, ki bi bila pred sto leti dokaj običajna: Maistrov potomec z umito generalovo lobanjo v culi …
Rudolf Maister: Sto let severne meje. Življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874-1934. Mladinska knjiga Založba, 2018. ISBN: 978-961-01-5258-3, 317 strani, 39,99€.