Zgodba o slovenskem zdravstvenem sistemu v štirih, petih poglavjih ​

Ko sem srečala znanca, si nisem mogla kaj, da si ob dolgem čaju v središču najlepšega mesta ne bi zapomnila njegove zgodbe v štirih poglavjih. Seveda je šlo za zdravstvo, to vročo, večno temo. In ker je vlada pravkar popustila zahtevam po višjih plačah, ki so prihajale tudi od tam, je bila kot naročena.

No, gospod je bil dolgo časa zdrav in ni potreboval storitev tega dela javnega sektorja. A kot vse drugo, kar enkrat mine, so se tudi pri njem začele pojavljati zdravstvene težave. Ker je gospod prepričan, da je nenadomestljiv, si dolgo ni vzel časa za zdravnika, zato so se težave z leti nakopičile. 

Prvič: Zobje

Čeprav je za javno zdravstvo ves čas obilno plačeval, so mu vrste v čakalnicah, menjave zobozdravnikov in pregrešno dolgi intervali med termini — med katerimi se je dogajalo, da je nova plomba izpadla, še preden je bil na vrsti za naslednjo —, jemale toliko časa in živcev, da je začel hoditi k napol črnemu zobozdravniku v odmaknjeni sobi stanovanja v središču Ljubljane.

A tudi pri skrivnostnem zasebniku se ni dobro izšlo. Po desetih letih in nekaj tisoč porabljenih evrov za vse mogoče mostičke in celo neuspešno vstavljene vsadke se je moral soočiti s še eno investicijo — totalno protezo.

Drugič: Kila

Iz neprevidnosti, po vzorcu znane šale o Romih — “kaj pa otrok ve, kaj je petsto kil” —, si je nakopal popkovo kilo. Dolga leta jo je poleti skrival pod raztegnjenimi majicami. Razen zaradi izgleda ga stvar ni motila, zato pa se tudi ni potrudil, da bi se postavil v dolgo čakalno vrsto.

Zato mu na koncu ni preostalo drugega, kot da se je po zvezah — napol uradno, napol zasebno — dal operirati v eni od zasebnih klinik. Pa enkrat ni bilo dovolj. Zaradi napačnega sukanca so ga po enem tednu morali operirati še enkrat — tokrat v UKC, in to isti kirurg. Zdaj povsem uradno. Nihče se ni vprašal, odkod se je vzel.

Tretjič: Astma

Delovna vnema in obilica projektov — na katere bi v zrelih letih lahko kdaj tudi pozabil — sta botrovali temu, da je predolgo prenašal vedno hujše simptome nečesa, kar so zdravniki pripisovali alergijski astmi.

Tokrat ni bilo tako, da si sam ne bi vzel časa za zdravnika. Vendar je po vsakem, vedno istem, negativnem testu in predpisanem zdravilu, ki ni delovalo, ostal sam s svojimi težavami in v novi čakalni vrsti.

Sistem je poskrbel za obsežne, skrbno zabeležene izvide, vendar brez odrešilne vsebine. Ni se mogel otresti občutka, da je pravna varnost zdravnika pomembnejša od njegovih težav.

S sistemom se je prvič resno sporekel, ko so ga iz iste zasebne kirurgije poslali na “diagnostično” operacijo pljuč, za katero pa se je izkazalo, da bi bila nepotrebna. Še več! Zdravnica je bila silno ogorčena, ker si je drznil poiskati drugo mnenje v tujini.

Četrtič: Polipi

Ob domnevni astmi se je pojavilo še kronično vnetje nosu. Leta in let je hrkal, kašljal in smrkal, da je bilo sitno tako njemu kot okolici. Toda zdravstveni sistem je molčal. Skrb za zdravje je prepuščena bolniku — čeprav je to neke vrste mazaštvo, saj morajo neuki vse prevečkrat odločati o tem, kaj naj naredijo-

No, moj znanec je spet poskusil pri zasebniku. Ta mu je znal spodbudno govoriti in mu je v improvizirani ambulanti postrgal razrasle nosne polipe. Na obeh straneh, za ceno ene.

Poseg se ni za dolgo obnesel — baje zato, ker je nos premalo izpiral s slano raztopino! Nihče pa se ni vprašal, odkod resne posledice prevelikih odmerkov steroidnih zdravil, ki jih je dobival prej med neuspešnim bojem z nosnimi polipi. 

Petič: Sistem

Če si dovolj ogrožen, da te je vredno zaznati, te slovenski zdravstveni sistem sprejme in nekako poskrbi zate — potem te pa izpljune in pozabi. Če imaš voljo in vztrajnost, da se lotiš naslednjega koraka, je to okej. Če je nimaš, pa tudi v redu — so pač čakalne vrste malo krajše.

Sistem nima ure in meril — niti odgovornosti — za to, da so zdravstvene storitve vedno prave, je zaključil znanec. Nekaj težav mu je do danes vendarle uspelo odpraviti. A ne tako, da bi se prepustil sistemu, ki bi zanj poskrbel. Sam se je moral spopasti z vsako težavo posebej in iskati pot med bolj in manj dobrimi možnostmi.

Čeprav je zdravstvo najdražji sistem naše družbe, so “vodeni ogledi” v njem na voljo samo redkim. “Ne da zdravnikom in sestram ne bi privoščil višjih plač,” je še rekel na koncu. “Ampak sistem … — ta je pa zanič!”

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.