Original in fake: Je (bil) Fištravec bolj podoben Churchillu ali Kanglerju?

21.11.2018 / 06:10 1 komentar
Ves čas, odkar je MB “vstajniški župan” 2013 zmagal na predčasnih volitvah, je svoje delovanje koncipiral kot fake news.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dosedanji župan Maribora Andrej Fištravec se po nedeljskih volitvah — ko je dosegel komaj 8,57% glasov — globoko poražen poslavlja. Za mnoge prepozno. Tudi zame. V mestnem svetu bodo le trije svetniki z njegove liste.

Igre je konec. Toda kakšne? In čigave?

Andreja Fištravca nista porazila ne Saša Arsenovič in tudi ne Franc Kangler. Poraz si je pripravil sam, ovit v kopreno nadutosti in občutka lastne pomembnosti, majhnih in velikih laži v skrbno režirani predstavi za javnost, izgubljenega stika z realnostjo in predvsem sledenja tistim, ki so z njim upravljali in ki se jim niti za trenutek ni uprl.

Taktika fejkanja

Vse od marca 2013, ko je kot “vstajniški župan” zmagal na predčasnih volitvah, je svoje politično delovanje koncipiral kot fake news. Fištravec je bil tako rekoč Trump pred Trumpom.

V igri, katere ozadje lahko slutimo samo približno, je mariborsko, slovensko in navsezadnje tudi svetovno ali vsaj kitajsko občinstvo intenzivno poskušalo verjeti, da se v Mariboru dogajajo kolosalne investicijske zgodbe. Da mesto doživlja preporod neslutenih razsežnosti, primerljiv z EPK programsko pravljico Tomaža Pandurja. Da se mesto razvija in odpira v svet. In to tako močno, da takšnega razvoja neuki in nevedni meščani ne morejo dojeti, kaj šele dohajati.

Resnica je bila drugačna in vidna s prostim očesom: razen fejkanja posebnih rezultatov še do danes nismo opaziti.

To je po prvem krogu strnil v en stavek v prvem krogu prvouvrščeni protikandidat. Ko je Arsenovič odgovarjal na vprašanje, zakaj se je kot nekdo, ki je s Fištravcem doslej odlično sodeloval, sploh podal v kampanjo, je odvrnil: “To, da po šestih letih ni bilo vidnih rezultatov njegovega dela, je bilo malo preveč.”

Kronologija klobučarskega mešetarjenja

Kronologijo klobučarskega političnega mešetarjenja s sumljivimi kadrovskimi rošadami in hobotnicami, odtekanji denarja, zgrešenimi investicijami in triki z zajcem so sproti opisovali novinarji Večera in Dnevnika, za kar jim lahko samo čestitamo.

Kdor bo pregledal še moje zapise o tem, bo morda pritrdil oceni, da je bila temeljna dimenzija Fištravčeve agenture enostavna: šlo je za retorično, s tem pa tudi medijsko posredovano manipuliranje.

Ker so bile visoko doneče besede tako pomemben del njegovega županovanja, je župan nujno potreboval oporo v medijih. Če si samega sebe predstavljaš kot zvočnik, rabiš tudi medijski ambient, v katerem bodo tvoje besede odzvanjale. 

Priznati je treba, da je Fištravcu ta cilj dosegal vsaj leto in pol, saj je jeseni 2014 zmagal na rednih volitvah. Do takrat je preteklo premalo časa, da bi ga večina spregledala.

V zadnjih štirih letih pa je učinek manipulativnega besednjaka bledel sorazmerno z javnomnenjskimi anketami, v katerih so mu ljudje že dajali vedeti, da jih z retoriko nenehnih obljub in mešetarjenjem v javnih podjetjih — predvsem pa ob nerealiziranih projektih — ne prepriča več.

Medijsko kastrirani Churchill

Težko verjamemo, da se Fištravec poraznega stanja in odločilne vloge medijev ni zavedal. Ravno nasprotno! Ko je uvidel, da mu novinarji dihajo za ovratnik in trgajo mreže, v katerih si je njegova klientela obetala ulov, je po imenitnem in žal tudi učinkovitem zgledu Janeza Janše poskušal ustvariti paralelni medijski svet. Ne samo z brezplačniki, temveč tudi s svojo RTS televizijo.

Izkazalo pa se je, da je volje in denarja kitajskih lastnikov premalo. Projekt odpravljanja medijske škode je bil iz dneva v dan bolj neuspešen. Nekaterim ljudem lahko lažeš nekaj časa, ne moreš pa lagati vsem ljudem ves čas. Fištravčevo nedeljsko užaljenost, ko se je po porazu razglasil za “medijsko kastriranega”, zato vidim kot samorazumevanje njegove taktike. Fištravec evidentno verjame — ponovno zelo trumpovsko, čeprav se ameriški predsednik nikoli ne bi razglasil za skopljenega —, da mu ni uspelo zato, ker so mu nagajali mediji:

“Fištravca smo soočili z vprašanjem, kdo ali kaj je po njegovem mnenju največji krivec za volilni poraz. Dosedanji župan krivde ni prevzel na svoja pleča, temveč jo je pripisal medijem.”

“[Fištravec:] ‘En del krivde je to, da sem bil deležen medijske kastracije lokalnega medijskega polja — konkretno gre za časopis Večer. Večer je imel projekt, kjer je župana dr. Andreja Fištravca izenačil z bivšim županom, potem ko je kazalo, da bova midva edina resna kandidata, to razglasil za naravno katastrofo. Na ta način je ustvarjal izredne razmere in potem iskal svojega kandidata, ki ga je potem v zadnjem trenutku našel. Ampak tako pač je v politiki. To niso samo medijske igre, to so globlje igre z Mariborom. Bog pomagaj! Konec koncev ne bi rad izpadel ohol, ampak Winston Churchill je dobil drugo svetovno vojno, pa izgubil volitve za premiera Anglije,’ je razmišljal Fištravec.”

Mariborski Trump in Večer kot CNN

Doktor sociologije kot mariborski Churchill je torej ponovil tisto, česar bi se politiki morali najbolj izogibati: okrivil je medije. Od pasivnega nasveta “never fight the media” je prešel k aktivnejšemu trumpovskemu stilu “blame the media”. S tem je ne samo ponižal dostojanstvo novinarskega poklica, temveč tudi jasno dal vedeti, kako malo ve o vlogi medijev v sodobni družbi in njihovi nadzorni funkciji — in tako priznal, da si predstavlja politiko kot avtokratski posel.

Po svoje je njegova stiska razumljiva: če gradiš svoj županski mandat izključno na vratolomnih verbalnih operacijah in lažnem prepričevanju ljudstva, te bodo mediji v trenutku, ko bodo podvomili vate, povozili, saj ne boš mogel pokazati nobenega konkretnega projekta in bo tvoja verodostojnost padla na nulo.

Frandrej Fištrangler

Posebno enigmo predstavlja Fištravčeva izjava, da se v prihodnosti ne bo več vključeval v lokalno politiko — in to v isti sapi, ko je pojasnil, da se počuti kot Churchill. Samopašno razglašanje za zmagovalca vojne, ki pa je slučajno izgubil na volitvah, predpostavlja prihodnje politično delovanje, ki pa se mu odreka! Te besede bi namreč težko razumeli kot napoved vstopa v državno politiko, kjer bi imel še manj možnosti.

No, če v politiki staviš na besedno paradiranje in vratolomne obljube, ki jih poljubno premikaš v prihodnost, lahko v skladu s ponotranjenimi vzorci fejkanja res izjaviš karkoli in se končno primerjaš s Churchillom — in ostaneš živ.

Znotraj takšne agende se mariborski župan nikoli ni čutil odgovornega javnosti. V preteklih zapisih sem že nakazal, da je šel po poti svojega predhodnika Kanglerja in s tem postajal to, kar ga najbolje opisuje v njegovi “vstajniški” podstati: bil je nekakšen Frandrej Fištrangler, nesrečna kopija originala.

Zdravilo proti demenci

V prispevku Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji sem podrobno pribeležil njegove mahinacije z novinarji, pa tudi njegov odnos do Večera. Tudi to, da glede razumevanja medijev med njim in Kanglerjem ni več razlike.

Konkretno: oba sta Večeru napovedala vojno in pri tem po krivici zaobšla prispevke Tomaža Klipšteterja v Dnevniku. Prav te dni so nekateri mediji poročali o verbalnem napadu nanj v Fištravčevem štabu v nedeljo po trpkem spoznanju, da je doživel volilno katastrofo.

Čeprav se s pomočjo spomina zlate ribice Kangler vrača na politični parket ali vsaj v drugi krog, se za Janševega varovanca vojna proti medijem ni dobro končala. Političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati — možno pa je dobiti podporo volivcev brez spomina. Zdravila še ne poznamo.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 20. novembra 2018, pod naslovom Kastrirani župan in naš boj proti demenci. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE