Marakeški sporazum obsojen na propad. Tudi če bo sprejet. Prepozno je.

17.11.2018 / 06:10 1 komentar
Ker smo v poplavi informacij in pod vplivom relativizacije resnicoljubnosti in zanesljivosti medijev izgubili kompas.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Marakeški dogovor je padel v neroden čas. Zaskrbljenost zaradi beguncev — ne za begunce — prerašča v vedno bolj očitno nenaklonjenost, ta pa v strah in animoznost, če že ne sovraštvo.

Zadeve grejo tako daleč, da je vsaka pobuda za direktno pomoč beguncem ali celo za sámo institucionalno reševanje begunske problematike razumljena in denuncirana kot levičarsko humanitarno pozerstvo, ekonomska in kulturna kratkovidnost in civilizacijska lahkomiselnost, za najbolj fanatične celo kot samomor Zahoda.

Marakeški dogovor je padel v neroden čas, ker se je v današnjem svetu o čemerkoli nemogoče sporazumeti in trezno presoditi in z zaupanjem sprejeti.

V okviru globalne debate o Marakeškem dogovoru je Slovenija morda postranski player. Toda slovenski antagonizmi glede Marakeša — naj bodo še tako lokalni in pritlehni — kljub temu zgovorno ilustrirajo velike evropske in svetovne dileme na to temo.

Pa poglejmo.

Vrli Janša v Lizboni

Janšev govor na EU-afriškem summitu leta 2007, ki so ga slovenski mediji te dni privoščljivo potegnili iz naftalina — češ, glejte ga, kameleona, kako je danes ostro proti in nestrpen do beguncev, nekoč pa je tudi on znal kaj normalnega, celo človeškega povedati —, bolj kot o Janševi politični radikalizaciji govori o spremembah stanja duha v zadnjem desetletju.

Ni sicer odveč opaziti, da Janša zna — ali je vsaj znal — nakladati kot državotvoren mainstream statesman, če se le malo potrudi. Ker se zna, ko/če je na oblasti.

Ampak poanta je v tem, da sta bila ta govorica in naziranje takrat normalna. Tako je v Lizboni rekel vrli Janša:

“Migracije so poseben izziv za naše partnerstvo. Dobro urejene so priložnost za vse. Za države izvora in ciljne države. In tudi za migrantske skupnosti same. To je tudi vodilo Globalnega pristopa EU k migracijam. Ne smemo se navaditi na podobe obupanih in izčrpanih migrantov, pogosto naplavljenih na obale Sredozemlja. Te podobe pričajo o nekih drugih partnerstvih. Takšnih, ki izkoriščajo nesrečo drugih. Afriška in evropska stran morata vzpostaviti učinkovit dialog, da se lahko skupaj lotita obojega: teh partnerstev in vzrokov za njihovo nevarno privlačnost.”

Dober govor, ni kaj. (No, izbral sem pač the best of odlomek.)

V okviru globalne debate o Marakeškem dogovoru je Slovenija morda postranski player. Toda slovenski antagonizmi glede Marakeša — naj bodo še tako lokalni in pritlehni — kljub temu zgovorno ilustrirajo velike evropske in svetovne dileme na to temo.

Vse je dovoljeno

In takšne prijazne, razumevajoče besede do beguncev — resda takrat samo do Afričanov, ko islamizem še bil tako prezenten in preteč in napumpan kot danes —, niso bile samo normalne, temveč so bile tudi prevladujoče. Glasovi proti so bili še marginalni, izven političnega mainstreama.

O tem govorim, ko pravim, da je Marakeški dogovor padel v neroden čas. Danes je vse drugače. Danes je vse dovoljeno, da ne rečem zaželeno ali celo modno: na eni strani populizem kot bannonovski badge of honor demagogov in nacionalistov, ki seveda komaj čakajo, da jih na drugi vsi ozmerjajo z rasisti in sovražnimi govorci — in kakopak demagogija na obeh straneh.

Ali drugače povedano: danes je za Marakeš prepozno. Marakeški dogovor bi morali sprejeti vsaj do 2010 ali 2012, ko se je začela oz. končala arabska pomlad. Ali vsaj pred Trumpovo zmago na volitvah 2016.

Ekonomski in kulturni aspekti

Tudi če bo Marakeški dogovor sprejet — in po mojem vendarle bo — pa kaj potem?! —, to situacije ne bo izboljšalo. Niti begunske. Zagotovo pa bo še zaostrilo konflikte znotraj posameznih držav in znotraj EU in na Zahodu nasploh.

Če prav razumem Janeza Janšo, sta njegova argumenta najmanj dva: prvi je ekonomski, drugi kulturni.

Najprej pravi, da je Afričanom treba pomagati v Afriki — in pri tem navaja nekajkrat večje vsote finančnih, razvojnih sredstev, ki jih Afriki namenjata Kitajska in ZDA (v primerjavi z EU).

Ker pa sklicevanje na ekonomsko politiko kot podaljšek tiste bolj bojevite ne zaleže — in ker te vrste pomoč velesil nerazvitim državam domnevni kulturni marksisti lahko razumemo tudi kot kolonializem, poseže Janša za vsak primer še po klasični metodi kulturnega boja oz. po nacionalistični argumentaciji:

“Ko @vladaRS napoveduje ukinitev podpor za slovenske družine in istočasno podpira [Marakeška Deklaracija] ter omogoča nadstandard za ilegalno migracijo. Protislovensko ravnanje združenih poražencev zadnjih volitev se vse bolj stopnjuje.”

I rest my case. Ko mi kdorkoli začne govoriti o prioritetah prekladanja denarja iz enega preluknjanega žaklja v drug preluknjan žakelj, potem nimam več kaj argumentirati. Da ne omenjam frustracij zaradi objektivno izgubljenih volitev.

Pa ne zato, ker sam ne bi znal bolje razložiti, ampak zato, ker vidim, da je že prepričan.

I rest my case. Ko mi kdorkoli začne govoriti o prioritetah prekladanja denarja iz enega preluknjanega žaklja v drug preluknjan žakelj, potem nimam več kaj argumentirati. Da ne omenjam frustracij zaradi objektivno izgubljenih volitev.

Stihijska implementacija

Seveda pa tudi aktualni zunanji minister — ki akcijo OZN sicer podpira — ne zna prepričljivo razložiti, zakaj bi bilo dobro sprejeti Marakeški dogovor.Cerarjev glavni argument je, da papir “ne bo pravno zavezujoč”. Kar prevedeno v laični jezik pomeni, da se ga bodo države — s Slovenijo vred — držale, če se jim bo pač zdelo oportuno in/ali praktično. Ali recimo enkrat ja in enkrat ne. Odvisno od tega, katera in kakšna vlada bo tam in tam trenutno na oblasti.

Cerarju tudi zato ne moremo nič bolj zaupati — vsaj ne v zvezi z Marakešem —, ker je še prejšnji teden v zvezi z begunci podobno kot Grims & co. v SDS razlagal o beguncih kot o civilizacijski, kulturni, lifestyle grožnji.

Sam mislim, da bi bilo dobro, da se države dogovorijo, kako se bodo lotile begunskega problema — ne verjamem pa, da jim bo to uspelo. Ne bo jim uspelo niti v primeru, če bodo enkrat sprejet Marakeški dogovor dejansko implementirale, kaj šele, če ga ne bodo sprejele in se bodo problema lotevale vsaka po svoje oz. po zavezniških taborih — ali po domače rečeno stihijsko in nekoordinirano.

Bad, sad mainstream

Sploh pa: ljudje se ne znamo več normalno odločiti, ker smo v poplavi informacij in pod vplivom relativizacije resnicoljubnosti in zanesljivosti medijev izgubili pomemben kompas. Samo primer iz marakeškega dogovora (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration; Final Draft, July 11, 2018):

“Tudi vsem svojim državljanom moramo zagotoviti dostop do objektivnih, z dokazi podprtih in jasnih informacijah o koristih in izzivih migracij, da bi razpršili dvome v zavajajoče narative, ki generirajo negativno percepcijo migrantov.”

In spet iz Slovenije v svet in nazaj: samo počakajte, da se do tega citata dokopljejo na Novi24TV ali Demokraciji — ali na Breitbartu, for that matter —, in pomislite, kaj bodo na to porekli.

Saj namreč vemo, kako že od prej in po defaultu pljuvajo po bad, sad, mainstream ali po slovensko tranzicijskih, murgelskih medijih.

Ne, ne. Marakeš je obsojen na propad.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE