Odgovor na pavšalne in tendenciozne trditve Maje Sunčič v Reporterju
V zadnji številki Reporterja je kolumnistka Maja Sunčič v zvezi z menoj v članku z naslovom Jože Damijan ne sme postati guverner BS, sicer se nam slabo piše. Ogroženi bodo naši življenjski prihranki v bankah! navedla številne pavšalne in tendenciozne trditve, ki ne držijo. Večina jih ne zdrži resne presoje.
Konkretno se odzivam samo na tri najbolj izpostavljene trditve — in sicer glede moje “podpore” Binetu Kordežu, “sodelovanja” z Levico in problema “škodljivosti” minimalne plače.
Škodljiv menedžerski prevzem
V zvezi z Binetom Kordežem Maja Sunčič pravi:
- “Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!”
Prvič: od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je to dogajalo, ne samo distanciral, temveč sem ga tudi javno kritiziral. O tem priča moja dopisna diskusija z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.
Drugič: takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi za prevzeta podjetja običajno škodljivi, ker je denarni tok porabljen za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Konkretno za Merkur pa sem poudaril, da ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja — sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oz. krize.
Tretjič: od prevzema Merkurja in škodljivih posledic sem se še enkrat javno distanciral in jih kritiziral tudi pet let pozneje (decembra 2012) v dopisni diskusiji z Binetom Kordežem samim, objavljeni na mojem blogu, Preden kdorkoli daje kakšne vrednostne sodbe, naj si te stvari prebere.
In četrtič: Bine Kordež je krivdo na sodišču priznal in zanjo prestaja zaporno kazen. Do tega dela njegove “personalne mape” imam še vedno enake strokovne in moralne zadržke in sva o njih obširno — in tudi javno — diskutirala.
Toda Bine Kordež je obenem tudi pronicljiv analitik — bistveno boljši od vseh naših novinarjev na tem področju. Strokovno plat posameznih zadev razume do obisti. Njegove analize so izjemno kvalitetne. Zato danes nimam več težav s tem, da jih objavljam na mojem blogu. In zato sem v letošnjem intervjuju za Manager na izrecno vprašanje o tem povedal:
“Priznam, da sem tudi sam pri sebi imel s tem najprej kar nekaj težav. Sprva sem mu rekel, da lahko objavlja na mojem blogu, dokler ni obsojen. Toda na koncu sem si rekel: naredil je veliko napako in v zaporu služi kazen, toda po drugi strani je zelo analitičen in zna gledati na probleme tudi z druge plati, ker ga zanima in ima tudi podatke. Tudi Karl May je najboljše knjige o Vinetouju napisal v zaporu.”
“Kdor izmed vas je brez greha …”
Vsakdo od nas je v življenju naredil napake in stvari, na katere ni ponosen. Bistveno pa je, da jih prizna in se zanje pokesa in jih več ne zagreši. Od vsakega posameznika je odvisno, ali smo sposobni napake sebi in drugim odpuščati ali pa bomo ljudi, ki so naredili napako — ki jo obžalujejo —, za vedno izobčili.
Krščanska logika, ki temelji na odpuščanju grehov, je tukaj zelo jasna. Če ponovim Kristusov evangeljski stavek, ki ga je rekel, ko so hoteli javno kamenjati prešuštnico: “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” (Jn 8,7) Prešuštnici pa je dejal: “Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!” (Jn 8,11).
Jaz sem sposoben priznavati lastne napake in tudi strokovne zmote in se zanje opravičiti. Znam pa tudi odpuščati napake drugih. Če bi bili tega sposobni vsi, bi bil naš svet manj zastrupljen.
Moje “sodelovanje” z Levico
O mojem “sodelovanju” s stranko Levica si lahko preberete moja stališča v intervjuju za Manager s pomenljivim naslovom Jože Damijan: Levica je ekscesni odgovor na ekscese kapitalizma, ki jih v Sloveniji ni. Seveda pa si je treba prebrati celoten intervju.
Iz njega je jasno, kje se naši pogledi morebiti prekrivajo in kje se razhajajo. Prav gotovo se razhajajo glede načina obdavčitve kapitalskih donosov, pokrivajo pa se glede pomena socialne države in minimalne plače kot načina zaščite najbolj ranljivih posameznikov na trgu dela.
Minimalna plača
Akademska ekonomska stroka in ključne mednarodne organizacije kot Mednarodni denarni sklad, Mednarodna organizacija dela in OECD so v zadnjih 15 letih na podlagi izsledkov empiričnih analiz večinsko spremenili pogled na problematiko minimalnih plač. Stroka in mednarodne organizacije danes ne problematizirajo več niti obstoja niti povečevanja minimalne plače. Prav tako ne problematizirajo več vloge sindikatov, saj v sodobnem svetu, za katerega je značila velika tržna koncentracija in monopson delodajalcev na trgu dela, tako minimalna plača kot sindikalne zahteve znižujejo negativne učinke stagnacije plač v spodnjih decilih plačne lestvice.
Ta stagnacija plač v razvitih državah namreč povečuje neenakost, povečuje finančna tveganja ter povečuje socialno in politično nestabilnost, s tem pa ogroža tudi makroekonomsko stabilnost držav in mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov.
Tudi zato se je nekdanja predsednica FED Janet Yellen v času mandata fokusirala na problem neenakosti in svoje ključno predavanje namenila prav tej temi. In zato je sedanja direktorica IMF Christine Lagarde začela mednarodno kampanjo za odpravo problema neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Kajti ta dva problema rušita stabilnost svetovnega gospodarstva.
Kdor negira dejanska dogajanja in empirična spoznanja akademske stroke, je slab ekonomist. In voditelji držav in inštitucij, ki si pred temi problemi zatiskajo oči, so slabi voditelji.
Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 15. novembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Odziv na članek v Reporterju: Preden daješ sodbe, se moraš o zadevah prej vsaj poučiti. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.