TVS ima problem. Pravzaprav dva: Jadranko Rebernik in Borisa Vaseva.

V začetku tega leta odstavljena odgovorna urednica informativnega programa TVS, zdaj urednica Tretjega, tako imenovanega parlamentarnega programa, je v soboto v Utripu povedala nekaj patetičnih in pokroviteljskih in ne preveč pametnih na temo domoljubja, češ, kakšno državo si kao želimo — beri: bi si morali želeti.

Njenemu kolegu, novinarju MMC, pa se je na Twitterju ob tem odpeljalo do te mere, da je avtorico obtožil “sovražnega diskurza” in “primitivnega nacionalizma”.

Uf, uf!

No, v resnici sta problema tu še več kot dva: problem imata Rebernikova in Vasev vsak zase, vsak svojega, in problem imata med seboj — mi pa, ker moramo vse to nemočno gledati na TVS in spremljati na Twitterju.

Prosim?!

Inkriminirana izjava Jadranke Rebernik v Utripu (13:09–13:45) se dobesedno glasi takole:

“Debate o vseh posledicah množičnih ilegalnih migracij seveda ne bo konec. Salonski intelektualci pozivajo k ukinitvi nacionalnih držav. Zakaj? Smo se svoji državi pripravljeni odreči, potem ko smo jo komaj dobili? V neki umetni tvorbi in sistemu, kjer smo bili vsi lažno enaki, smo že živeli. Želimo to znova? Kaj je lepšega, kot biti ponosen na to, da si Slovenec? Kaj je boljšega, kot imeti rad svojo domovino in svoje ljudi? Želimo si državo Slovencev in slovenskih državljanov, ki bodo ponosni na to, da živijo tukaj. In želimo si državo, ki bo pravično skrbela za svoje ljudi.”

Ukinitev nacionalnih držav? Prosim? Kdo k temu poziva? Prvič slišim. Kje je to pobrala? In zakaj je ta stavek podložila s posnetkom razprave v Evropskem parlamentu? A je to tam na agendi?

Tudi še nisem slišal, da bi se kdorkoli — namreč Slovenec — hotel odreči svoji državi. Samostojni Sloveniji? In čemú to tendenciozno retorično vprašanje, ali si znova želimo živeti v Jugoslaviji? Čisto nakladanje in podtikanje.

Na čigave strune ona brenka?

Ampak naj se osredotočim na kao sporno bistvo njene izjave.

Glede nacionalnega ponosa in ljubezni do domovine in ljudi — ljudi? hmm … ljudi nasploh in kar počez? ah, ne: najbrž je imela v mislih rojake, ne pa tujcev ali kaj šele kakšnih pritepencev —, Jadranki Rebernik svetujem, naj ne opleta preveč s temi patetičnimi pojmi, ker jim ni dorasla in ker v tej direktni in surovi obliki ne spadajo na (javno) televizijo.

Halo?! Živimo v 21. stoletju in ne prenašamo novinarskega pokroviteljstva. Še posebej ne v magazinskem, četudi ne čisto nemnenjskem pregledu aktualnega dogajanja. Na čigave strune ona brenka? Kdo jo je kaj vprašal? Komu soli pamet? Zakaj se gre ta kvazi državotvorni človek, ne jezi se? Ali morda misli, da je na Kanalu A? Ali je s svojimi stavki hotela podkrepiti Jelinčičeve provokacije iz neke oddaje, na katere se je njeno modrovanje direktno navezovalo? Ali je ona normalna?!

Frustrirana intonacija podeželske učiteljice

Ni naloga nacionalne televizije — niti Jadrankina osebna naloga —, da ljudem privzgaja domoljubje in ponos s pocukrano gorjačo. Domoljubje je sicer legitimen element posameznikove identitete in identitete skupnosti, vendar je tako za individuume kot za kolektiv postranskega pomena. Niti ni pomanjkanje domoljubja za Slovence in Slovenijo pereč ali ključen problem.

Znosnega, pozitivno kanaliziranega in zapakiranega patriotizma imamo na TVS povsem dovolj že po zaslugi Rosvite Pesek. Ona ima vsaj šlif in stil, če kdaj kaj takega pove na svoj trademark domačijsko eleganten, predvsem pa nevsiljiv način. Rebernikova naj to raje prepusti Rosviti. Še posebej, ker ji s to svojo skoraj desničarsko, očitajočo, užaljeno, frustrirano intonacijo podeželske učiteljice, ki ji gre radoživi mestni folk na živce, ne more parirati.

Je Vasev sploh resničen?

Po drugi strani pa se potem najde nek drug novinarski model, ki kolegičino govoričenje o domoljubju označi kot — citiram, dobesedno! — “normalizacijo skrajne desnice, sovražnega diskurza, izključevanja, najbolj primitivnega nacionalizma”.

Človek mora biti res nor in/ali fanatičen, da iz govorjenja o domoljubju — pri vsem, kar sem o tem sam povedal zgoraj — potegne take sklepe.

Z Borisom Vasovim je res nekaj hudo narobe. Pred dnevi je recimo tvitnil: “A je slab trenutek, da ponovim stališče, da bi bilo treba izpred šol in RTV odstranit slovenske zastave?”

Moram priznati, da sem prav klical na Televizijo Slovenija, da bi preveril, ali je Boris Vasev sploh resnična oseba. Dokler nisem pred kratkim opazil njegovih radikalnih in prepirljivih debilnosti na Twitterju — sledim mu sicer ne, očitno pa zna sprovocirati tiste (bolj) normalne, ki jim —, zanj nisem slišal, niti se mi v svojem ekstremizmu potem ni zdel popolnoma realen, ko sem ga opazil.

Saj ni res, pa je, skratka. Boris Vasev je resnična oseba. Novinar MMC.

Berufsverbot

Zdi se mi neverjetno, da lahko nekdo iz iste hiše tako grobo napada svoje kolege in medij, za katerega dela, in da njegovi nadrejeni — neposredno urednica MMC Kaja Jakopič, posredno pa tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič in v. d. direktorice TVS Natalija Gorščak — to ves čas mirno tolerirajo.

Mislim, da je skrajni čas, da mainstream mediji svojim novinarjem — bodisi redno zaposlenim ali zunanjim sodelavcem, s prekarci vred (kar Vasev sicer ni) — prepovejo izražati sporna, ekstremna, fanatična mnenja na družbenih omrežjih, predvsem pa javno polemizirati z lastnimi kolegi, nikar jih celo šimfati.

Javna higiena

S tem si RTV Slovenija dela škodo. Največji škodljivci nacionalke seveda niso modeli kot Boris Vasev (vs. Jadranka) ali Eugenija Carl (vs. Rosvita) in še kdo — in najbrž niti ne novinarji nasploh kot kmetje na šahovnici —, ampak z omejevanjem škode je treba pač nekje začeti. Pa še najlažje in najbolj argumentirano in brez kolateralne škode za svobodo govora jih lahko na ta način utišajo.

Ker če ne bo Vasev sral po Twitterju, potem mu tudi drugi ne bodo srali nazaj s takimi: “Smrad protislovenski, odjebi nazaj v svoj Opankistan!” Ta berufsverbot bi bil javnohigienična win-win rešitev za vse.

Pa še s tem se nam ne bi bilo treba ukvarjati, kdo hudiča je Boris Vasev. Ker v bistvu sploh ni važno.