Dokler se vzpenjajo na oblast, so poštenjaki in demokrati. Potem pa …
Pisala sem že o tem, da je domačijskost, kadar gre za preživetje članov domačije, skregana tudi z najbolj temeljnimi načeli demokracije. Da je s strani članov domačije zreducirana na sredstvo za doseganje njihovih ciljev. In da je najpomembnejši cilj preživetje. Preživetje kot vse, kar članom domačije nekaj pomeni. Oblast. Privilegiji. Moč. Denar. In ostalo. Do česar pač imajo člani vladajoče domačije dostop. Ali celo pravico, če njih vprašate.
Dolgo se mi je zdelo, da je mogoče najhujše oblike te izkrivljenosti opazovati v politični sferi. Kjer člani domačije — torej “naši”, kdorkoli že so — najlažje pridejo do denarja. Položajev. Moči. In vsega drugega, kar oblast pač ponudi. Zato je oblast po eni strani tako mamljivo privlačna, po drugi pa tudi vir državljanskega nezadovoljstva.
Zavezani egalitarizmu
Slovenci so po svoji temeljni zgodovinski socialno-kulturni tirnici zavezani egalitarizmu. Kar pomeni: vsi imamo enake pravice, z vsakim je treba ravnati enako. V smislu znanega reka: “Tudi jaz sem človek!”
Kar pa oblast rada krši. Na to Slovenci v trenutku odreagirajo. Z zavračanjem takšne oblasti. Zato bo v Mariboru na županskih volitvah zmagal Arsenovič. Ker v praksi še ni dokazal, da tako deluje. Fištravec in Kangler sta že.
Danes vem, da najhujše oblike izkrivljanja demokracije niso doma v vladi. In parlamentu. Kot je poročala moja informantka, so doma na nižjih nivojih oblasti.
To pa zato, ker je to, kar se dogaja v parlamentu in v vladi, pod drobnogledom medijev. Novinarjev. Javnosti. Stvari, ki se dogajajo na nižjih ravneh vladanja, pa niso. Zato se lahko patološke prakse na teh ravneh razbohotijo na načine in v oblikah, ki so na najvišjih nivojih vladanja nepredstavljive.
Pa ne zagovarjam nepravilnosti vlade in parlamenta in podobnih instanc. Reči hočem samo, da je na nižjih ravneh še huje.
Pomota Fištravec
Naj povedano ilustriram s konkretnim primerom.
Ljudje, za katere bi nekoč dala roko v ogenj in ki sem jih takrat podpirala, so se pokazali kot sistematični kršitelji najosnovnejših pravil in standardov demokratičnih praks. Čeprav so se še nekaj leti prav v imenu teh pravil in standardov in praks upirali prejšnjim vladajočim. Ki so jih kršili. Takrat smo skupaj napadali vladajoče. Ko so odšli, smo si oddahnili. Misleč, da bo bolje, ko bodo na oblast prišli kritiki prej vladajočih.
Seveda smo se zmotili. Tudi v primeru župana Fištravca. Pozabili smo, da je mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšen je človek v resnici, šele potem, ko dobi v roke moč in oblast. Moč ima svojo moč. Zato tistim, ki kritizirajo zlorabo moči vladajočih, ne moremo verjeti, dokler sami nimajo oblasti in moči. Treba je počakati, da sami pridejo na oblast. In nato gledati, kaj delajo.
Šele takrat, ko imajo v rokah moč, nam lahko postane jasno, kakšni ljudje so. Šele takrat se pokaže, ali jim je bila demokracija samo sredstvo za dostop do oblasti. Ki jo — namreč demokracijo —, ko so na oblasti, gladko izdajo. Ali celo prepovejo. Za lastne interese. Ali če jim preprečuje realizacijo partikularnih interesov lastne domačije.
Moč ima svojo moč
V Sloveniji praviloma opažam, da vsi dajo prednost sebi. Lastnim koristim in interesom. Lastni moči. Lastnemu Egu. Brez izjeme. Kar pomeni, da tako ravnajo tudi tisti, za katere si prej mislil, da se zlorabam vladajočih upirajo iz principa.
Ko pridejo na oblast, pa ugotoviš, da so se upirali vladajočim samo zato, ker so sami hoteli postati vladajoči. In da so uporabljali demokratične prakse in zagovarjali načela demokracije samo zato, ker so bila to najprikladnejša orodja za vzpon.
Dokler so se vzpenjali, so bili poštenjaki. In demokrati. Ko so prišli na oblast, pa so začeli zlorabljati demokracijo in demokratične prakse. Pa ne samo, da sami kršijo demokratične standarde in principe. Tudi drugim onemogočajo, da bi uporabljali demokratične prakse.
Logično: če kdo, potem oni vedo, kako uporabne so demokratične prakse za vzpon na oblast. Ker izhajajo iz sebe, so prepričani, da tudi vsi drugi zagovarjamo demokratične principe zato, da bi se z njihovo pomočjo povzpeli na oblast. Tuje in nedoumljivo jim je, da bi nekdo zagovarjal demokratična načela in se posluževal demokratičnih praks samo zato, ker v njih zares verjame. Brez lastnega kalkulativnega koristoljublja. Ampak samo zato, ker je tako prav.
Pravica do argumentiranja
Konkreten primer, ki ga trenutno opazujem, v vsem sledi opisanemu: posamezniki so se v preteklosti posluževali demokratičnih načel in praks za vzpon na oblast. Zdaj, ko so na oblasti, pa teh praks in načel ne upoštevajo več.
In ne samo to! Celo prepovedali so svojim podrejenim, da bi taista načela in prakse prakticirali. Vsak poskus demokracije že v kali zatrejo. V volilnem postopku na fakulteti, kjer si nasproti stojita dva kandidata, so nam prepovedali povedati, kateri od obeh kandidatov ima podporo volilne baze. Skratka: ukinjajo celo svobodo govora! Da pravice do argumentiranja niti ne omenjam.