Hiša Ezre Pounda ali poezija in fašizem

“Nad to peklensko trohnobo / velikanska ritna luknja, / razjedena od hemoroidov, / z visečimi stalaktiti, / zamaščena kot nebo nad Westminstrom, / nevidni, mnogi Angleži, kraj brez zanimivosti, / zadnja nesnaga, popolna izžetost, / vicekrižarji, ki prdijo skoz svilo / in mahajo s krščanskimi simboli, / hladeč ceneno pločevinasto piščalko.”

Pesem oz. odlomek iz pesmi z naslovom Canto XIV, ki jo citiram v slovenskem prevodu Vena Tauferja — izbor te poezije je izšel leta 1973 v zbirki Lirika s prevajalčevo spremno besedo —, je napisal ameriški pesnik Ezra Pound (1885–1972). Onstran njegove poezije ga svet pomni kot prepričanega fašista in antisemita.

Nanj sem pomislil prejšnji teden, ko so to čemerno in zatohlo, četudi še kolikor-toliko svobodno in svobodoljubno Srednjo Evropo — kot politični ali kulturni ali po Petru Handkeju samo meteorološki pojem — in njeno okolico vznemirjale demonstracije italijanske (neo)fašistične stranke CasaPound.

Casa chi?

Nekaj mi ni dalo miru. Pound? Casa čigava? Zakaj Pound? Zakaj bi si neka ekstremistična italijanska (ali kakršnakoli, kjerkoli) stranka nadela takšno ime? Je mogoče, da je ime kao svetovljansko povezano s starim ameriškim fašistom, ki so ga desničarski Italijani vzeli za svojega?

In res, prav sem domneval. CasaPound nima nobene zveze s funtom. Njihovo ime je hommage Ezri Poundu — kontroverzni figuri italijanske, ameriške, britanske, svetovne ali če hočete kozmopolitske polpretekle zgodovine. Pa ne samo literarne.

Mimogrede, pesnikova hči in varuhinja literarne zapuščine se ne strinja z uporabo očetovega imena za poimenovanje stranke z argumentom, da izkrivlja njegov lik in delo — kar je morda celo res —, vendar tega ni mogla oz. ne more pravno preprečiti.

Literarna zgodovina

Ezra Pound je bil eden najpomembnejših, če že ne najboljših — za moj okus zagotovo ne, ampak recimo, da nisem merodajen — pesnikov prve polovice 20. stoletja. Že pred 1. svetovno vojno in po njej je bil osupljivo vplivna literarna figura. V okviru takrat modnega in modernega modernizma si je po selitvi v Evropo oz. v Veliko Britanijo izmislil smer oz. gibanje, ki ga je poimenoval imagizem in h kateremu je pritegnil avtorje kot James Joyce, D. H. Lawrence, T. S. Eliot, Sergej Jesenin itd. Pound je bil tisti, ki je odkril mladega Eliota in leta 1915 prepričal urednike, naj objavijo njegovo Ljubezensko pesem J. Alfreda Prufrocka. Vse drugo je literarna zgodovina.

Radijske kolumne

Ezra Pound pa ni bil samo larpurlartističen erudit pod eksotičnim vplivom kitajske in japonske poezije, temveč tudi družbeno angažiran avtor. Na žalost. Po 1. svetovni vojni je izgubil vero v zahodno demokracijo in obstoječi svetovni red. Leta 1924 se je preselil v svojo tretjo domovino Italijo, se navdušil za Mussolinijeve ideje in postal Dučejev osebni prijatelj in varovanec. V publikacijah britanskega fašista Oswalda Mosleyja je objavljal eseje o škodljivosti mednarodnega kapitalizma, ki ga je imel za židovsko zaroto in ga imenoval “usury” (oderuštvo), in komunizma.

Med 2. svetovno vojno je imel v Rimu tedenske radijske kolumne, v katerih je propagiral ekonomsko teorijo socialnega kredita C. H. Douglasa in z antisemitskih stališč odkrito kritiziral ZDA in navijal za fašistično Italijo in Tretji rajh.

Blazen, a nenevaren

Američanom so ga zato v odsotnosti obtožili veleizdaje in maja 1945 aretirali. Pound je takrat v nekem intervjuju izjavil, da je bil Hitler “devica orleanska” in “svetník”, Mussolini pa “nepopoln karakter, ki ga je nekoliko zaneslo”.

Na sojenju je bil spoznan za neprištevnega in se s tem izognil dosmrtni ječi — so ga pa zato zaprli v psihiatrično ustanovo. Tam je ždel do leta 1958, ko so ga na pritisk mednarodne literarne javnosti, zlasti Roberta Frosta — naklonjenost vplivnih ku-klux-klanovcev pri tem ni pomagala — izpustili z diagnozo, da je neozdravljivo blazen, vendar nenevaren.

Res. Človek v umobolnici, ki ne sprejema obiskov, če niso prebrali Protokolov sionskih modrecev, morda res tja spada — toda zakaj bi moral biti tam?

Zmešan pesnik

Vrnil se je v Italijo in ob izkrcanju v Neaplju fotografom poziral s fašističnim pozdravom. Preostanek svojih let je preživel v Italiji in se tu in tam udeležil kakšne neofašistične prvomajske parade v Salòju. Njegovo zadnje potovanje v svojo drugo domovino je bilo, ko je šel na Eliotov pogreb in na obisk k Yeatsovi vdovi. Umrl je v Benetkah leta 1972, kjer je na Isoli di San Michele pokopan blizu Stravinskega in Djagileva.

Toliko o poeziji in fašizmu. Za domačo nalogo, ko boste razmišljali o teh zadevah. Da boste vedeli, da je včasih za to treba biti samo zmešan pesnik.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 11. novembra 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.