Apartheid se vrača. Bolj ko je ljudi strah, bolj so nestrpni.

10.11.2018 / 06:10 11 komentarjev
Z zanikanjem begunske problematike levica potiska volilce na desno. Jaz pa nočem živeti v družbi, kjer bo vladal strah!
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsem se je zmešalo. Tako levičarjem kot desničarjem. Levica zanika probleme, ki jih begunci povzročajo, pa tudi to, da predstavljajo grožnjo evropski kulturi. Desnica pa jih prikazuje samo kot posiljevalce in zavojevalce ozemelj.

V resnici pa ne eni ne drugi nimajo prav. Ne eni ne drugi se ne ukvarjajo z resničnimi problemi, ki jih imajo resnični ljudje zaradi begunske krize — in da se zaradi tega v njih krepijo fašistični vzgibi.

V avstrijskem Gradcu — ki ga rada obiščem zaradi dobrih jazz koncertov, pa še v lokalih je dovoljeno kaditi — še pred tremi leti ni bil noben problem ponoči hoditi po mestu. Zdaj mi kaj takega ne pride več na misel. Zaradi priseljencev.

Čeprav mi še veliko večja mesta — z vsemi groznimi postajami podzemne vred — niso tuja, je situacija v Gradcu strašljiva. In iz osebnih izkušenj lahko isto trdim tudi za München.

Se vrača apartheid?

Večje skupine moških dobesedno strmijo v vsako mimoidočo žensko in jo ogovarjajo. Da jih ignoriraš, ko se ti približajo, za njih pomeni, da si želiš še več njihove pozornosti. Enako se dogaja v dunajskih barih.

Je pa res, da so v lokalih, ki si lahko privoščijo varnostnika na vhodu, uvedli politiko, da priseljencev ne puščajo not.

Ko sem kolegico na Dunaju vprašala, zakaj se ne dobiva v tistem baru kot vedno, je kot iz topa izstrelila, da tja ne hodijo več, ker priseljencem ne omejujejo vstopa in so zato vedno problemi. Nihče normalen da ne hodi več tja, je rekla.

Bila sem šokirana. Se vrača apartheid?

“Kaj pa bi ti naredila, če bi bilo v baru vsak večer polno priseljencev, ki nič ne spijejo, nadlegujejo pa ženske in se pretepajo?” me je vprašala.

Takrat sem se zavedla, da je nam v Sloveniji lahko obsojati nestrpnost do beguncev, ker v resnici nimamo nobenih slabih izkušenj. Salonski levičarji, mi je odzvanjalo v glavi.

Prater ponoči

Kolegica — ki je magistra antropologije, da ne bo pomote — še pravi, da turistični vodiči že nekaj časa odsvetujejo sprehajanje po Stadtparku in Pratru po 10. uri zvečer. V zadnjih dveh letih se je število žeparskih kraj na Dunaju potrojilo. Tudi v Berlinu so zaprli že nekaj priljubljenih lokalov zaradi prevelikega števila beguncev. V nekaterih nemških regijah so učiteljice že stavkale, ker so v razredih situacije nevzdržne, starši priseljencev pa se za probleme sploh ne zmenijo. V muslimanski kulturi ni nič narobe, če je fant nasilen. Še manj je problematično, če je fant nasilen do deklet, to se ne zdi nič napačnega niti njihovim mamam.

Če mislite, da to ni res, si preberite kakšno knjigo muslimanskih avtorjev ali o muslimanih. Za začetek priporočam avtobiografski roman v stripu Arabec prihodnosti francosko-libijsko-sirijskega karikaturista, ilustratorja in režiserja Riada Sattoufa in dokumentarni roman italijanskega pisatelja Fabia Gede z naslovom V morju so krokodili: resnična zgodba Enajatolaha Akbarija [tudi v slovenskem prevodu, Mladinska knjiga 2013]. Sattouf je primeren za levičarje, Geda za desničarje.

Kulturne razlike

Dejstvo je, da so med muslimani in Zahodnjaki velike kulturne razlike, ki bi jih morali tam, kjer je muslimanska populacija številčnejša, obravnavati zelo resno. O njih je treba javno govoriti in nekatere njihove navade jasno deklarirati kot nesprejemljive, ne pa pometati pod preprogo.

In obratno. Evropejce bi bilo treba bolje izobraziti o muslimanski oz. arabski kulturi, ker ni enotna in ima veliko različic. Od nje se lahko tudi česa naučimo. In seveda vse prišleke o naši. Tudi zato, da ne bi vseh metali v isti koš in jim delali krivice in jih potiskali v situacije, ki bi povzročale še večja nesoglasja.

Morali pa bi tudi študiozno pristopiti k fenomenu strahu pred tujci. Odkod zares izvira. Da ugotovimo, kako ga odpraviti. Če mislimo, da je prebivalce v Sloveniji neupravičeno strah, to še ne pomeni, da je njihov strah neresničen.

Kaj je nemoralno?

Vsakogar, ki izraža skepso do beguncev, danes obravnavamo kot retardiranega desničarja in bedaka in nestrpneža, kar strah med ljudmi samo še povečuje.

Moj strah v tujini je resničen. Če bi bila recimo avstrijska državljanka, bi pričakovala, da bo država poskrbela za varnost v mestih — ker za to vendar država obstaja. In če državni varnostni organi ugotovijo, da je nevarnost (pre)velika, jim preprosto moramo zaupati, da je treba meje resno nadzorovati in prihod beguncev omejiti. Če policija ne more nadzorovati in zaščititi mest, ne moremo več sprejemati novih beguncev.

Je takšno razmišljanje nemoralno? Je moja pravica do varnosti in občutka varnosti manj pomembna od pravic priseljencev?

Evropa in vsaka država zase bi morala zelo dobro premisliti in predvsem izračunati, koliko pomoči beguncem si lahko privoščimo. Pri tem je treba upoštevati tudi možnost nove recesije in dolgoletni trend izgubljanja ekonomske moči Evrope.

Ta s svojimi socialnimi sistemi ne bo mogla več skrbeti niti za svoje državljane, saj se populacija v povprečju stara — kaj šele za priseljence, med katerimi jih v Nemčiji leta 2017 kar 43% ni opravljalo nobenega dela in je živelo na račun socialnih transferjev. Čeprav naj bi se število zaposlitev med migranti letos zelo zvišalo — predvsem na račun ekspanzije nemškega gospodarstva —, je vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko se bo rast ustavila.

Kako pregnati strah

Dokler je torej gospodarska rast, moramo za prišleke dobro poskrbeti, da se bodo integrirali v družbo in da ne bodo prepuščeni sami sebi. Z begunskimi otroki naj se ukvarjajo posebni strokovnjaki, ne pa da jih prepuščamo neprimerno kvalificiranim učiteljicam v osnovnih in srednjih šolah.

Še prej pa moramo začeti zares razumeti lastne ljudi: zakaj se tako bojijo tujcev in kaj lahko naredimo vsi skupaj, da bo njihov strah izginil.

Rešitev zagotovo ni v tem, da ekscese pometamo pod preprogo in vsakega, ki si upa reči, da “zaradi beguncev lahko pride do vdora v našo kulturo življenja”, označimo za nestrpneža. Bolj ko bo ljudi strah, bolj bodo nestrpni.

Strahu zato ne smemo zanemarjati. S strahom se je treba ukvarjati, iskati vzroke zanj in jih odpravljati, preden bo prepozno.

Če bi bila avstrijska državljanka, bi pričakovala, da bo država poskrbela za to, da se bom ponoči lahko sprehajala po Pratru. In če varnostni organi ugotovijo, da je nevarnost (pre)velika, jim moramo zaupati, da je treba prihod beguncev omejiti. Je takšno razmišljanje nemoralno? Je moja pravica do varnosti in občutka varnosti manj pomembna od pravic priseljencev?

Začarani krog

V zadnjem času se me je močno dotaknilo tudi to, da se zaradi prihoda beguncev Evropa vedno bolj polarizira. Da levica, ki kategorično zanika problematiko beguncev, vedno več volivcev potiska na desno. To je nekaj, kar — vsaj meni — vzbuja strah. Ne želim si živeti v desničarski družbi, kjer bo vedno vse ljudi nečesa strah.

Alarm bi se moral sprožiti že ob tem, da beguncem ponekod v tujini ne dovolijo vstopa v lokale. To nam pove, da je nekaj hudo narobe z nami. Kako smo lahko v našo kulturo dovolili vstopiti ljudem, ki je očitno ne sprejemajo in ki ne upoštevajo naših standardov?

Toda ali je prepoved vstopa določeni skupini ljudi v nek javni prostor zaradi njihovega porekla sprejemljiva? Prepričana sem, da je med tistimi, ki ne smejo v lokale, tudi veliko takih, ki našo kulturo upoštevajo in se jim zato godi krivica. Ni čudno, da se potem radikalizirajo, če se ne počutijo sprejete. In tako se začarani krog samo še ponavlja in ponavlja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE