Babica Borghesia: Propalega naroda propali pop pank protestira

Medtem ko zavetnik domnevno originalne ljubljanske alterscene pri županu dela puč proti papežu domnevno etablirane ljubljanske alterscene — in dobesedno takrat, ko pod sloganom “za dobra stara vremena” v Hali Tivoli že stodevetnajstič nastopajo Novi fosili —, se je skozi špranjo neke druge, čeprav generacijsko sicer iste alter alterscene v Staro elektrarno via Zavod Bunker vrnila babica Borghesia.

Borghesia se štiri leta po predzadnji plošči — ali kako se že danes temu reče —, 23 let po predpredzadnji in 35 let po prvi vrača s ploščo z angažiranim naslovom Proti kapitulaciji. Na Kosovelova besedila. Iz Integralov. Kdo bi si mislil, da Kosovel tako dobro zveni kot pop lirika?

Playback (no pun intended)

Čeprav gre za enega najboljših bendov, kar smo jih je na alter sceni kdaj premogli, smo se Borghesie v glasbenem smislu nekako odvadili. Čeprav smo bili že iz daljne preteklosti navajeni, da je prihajala in izginjala.
Naj citiram lasten oz. založbin opis plošče Proti kapitulaciji. Že dolgo nisem prebral tako dobrega, pa še zabavnega blurba:

“Borghesia’s new album Proti kapitulaciji (Moonlee Records, 2018) is a free-floating retrofuturist industrial art rock epic based on Srečko Kosovel’s modernist poetry that sits somewhere between an alternative soundtrack of Blade Runner, the uncanny ambience of Coil, melancholy of Berlin[-]era David Bowie and immediacy of Nine Inch Nails. Prepare to be thrilled and petrified in equal measure.”

Kakorkoli, petkov koncert v Stari elektrarni je bil tako rekoč — napol — odšpilan na playback (no pun intended). V živo samo kitara in bas in troje vokalov, Aldo Ivančić za provizoričnim kompletkom bobnov pa je oponašal (in poskušal preglasiti) ritem mašine. V dveh komadih se je na odru pojavil celo Dario Seraval.

Borghesia ni neka strašna odrska atrakcija, vsaj ne taka, kakršna je danes. Rekel bi, da jim je spektakel — razen videa, seveda — ušel izpod kontrole, verjetno pa si ga niti ne morejo privoščiti — vsaj ne v Stari elektrarni, kamor se je nateplo kakih tristo bolj ali manj starih fanov. Plošča — ali kako se že danes reče temu, kar si downloadamo z Apple Music in od drugod — zveni veliko bolje, če si jo predvajamo, kot pa v živo.

Potencialni hiti

A neglede na to (ali prav zato) bi lahko nekaj njihovih komadov postalo hit.
Recimo Ljubljana spi:

“Potop. / Evropa stopa v grob. / Prihajamo z orkanom. / S strupenimi plini. / [Tvoje ustne so kot jagoda.] / Ljubljana spi. / Kondukter na tramvaju spi. / V kavarni Evropa / čitajo Slovenski narod. / Trkanje biljardnih krogel.”

Ali pa Jaz protestiram:

“Vi vsi, sedeči po gledališčih, / barih in kavarnah / in drugih zabaviščih: / Jaz protestiram! / Sredi bolečin, / neizprosnih borb / te preklinjam, / jaz, / propalega naroda / propali sin. Jaz, bedni človek, / bedni, izgubljeni, / ki iščem ljubezni odrešilne / pri ženi. / Jaz, poln bolečin, / propalega naroda / propali sin.”

Ali pa Rodovnik:

“Suženj. / Suženj Hlapec. / Suženj Hlapčevič Hlapec. / Suženj Sužnjevič Hlapčevič Ponižni. / Suženj II. / Suženj Ponižnjevič III. / Hlapčevič IV. / Janez Ponižni, Strahopetni, Velepotezni.”

Ali pa Odprite muzeje:

“Odprite muzeje! / Odprite muzeje! / Po Evropi že strašijo mrliči — ideje. / Odprite muzeje / za nacionalizem, / za mrtve ideje. / Odprite grobnice! / R. I. P.!”

Zgodovina se ponavlja kot refren

Zanimiv je ta lok slovenske zgodovine, ki se po sto in nekaj letih vrača tja, kjer je že bil. V začetku 20. stoletja sta nasza naprej in za nazaj definirala zlasti Cankar in Kosovel in v svojih poenostavljenih verzijah ostala aktualna, da ne rečem celo moderna do danes. V komadih od Borghesie zveni Kosovel do te mere moderno — celo aktualistično —, kot da so bili teksti napisani včeraj in za jutri. Še več! Ko sem to poslušal, se mi je zdelo, kot da sem skozi Kosovela zaslišal pank. Ta nihilizem, ta destrukcija, ta nič nam ni več sveto anarhija!

Zdi se mi, da se slovenska zgodovina — duhovna in politična — ponavlja. Nekoč in danes razklan narod. Iz roda v rod duh hlapčevanja išče pot. Mrtve ideje. Jaz protestiram. Ponovi petkrat. Zgodovina se ne ponavlja niti kot tragedija, niti kot farsa. Zgodovina se ponavlja kot refren.