Nepravi čas za prodajo NLB? Vedno je nepravi čas.
Ob težavah Adrie Airways, ki je bila po mnenju dela ekonomistov ter sredinskih in desnih politikov srečno in uspešno prodana tujemu lastniku — in tuji lastniki so v omenjenih krogih sinonim za bolj kvalitetne lastnike od domačih lastnikov in/ali države —, je bilo (končno) slišati ugotovitve, da težave izvirajo iz tega, da je država pač “slabo” prodala Adrio.
Natančneje, da je Adria pač “še eno podjetje več”, ki ga je država “slabo” prodala. To je zvenelo tako, kot da slovenska država to redno počne. Da namreč državna podjetja “slabo” prodaja.
Kar je seveda res. Postavlja se namreč vprašanje, katera podjetja je slovenska država sploh “dobro” prodala. Ker je v glavnem vsa, ki jih je prodala, prodala “slabo”. Mercator je šolski primer. Da ne naštevamo drugih.
Če je kriterij “dobre” oziroma “slabe” prodaje to, kakšno ceno je država iztržila in kakšno korist prodano podjetje prinaša državljanom in državljankam, potem se v slovenskem postsocializmu “slabe” prodaje kar vrstijo.
“Trenutne razmere”. Kot naravni pojav.
No, in v tem je Adria Airways povezana s prodajo NLB. Ki bo spet šolski primer “slabe” prodaje. Banko bomo očitno prodali pod ceno. Slovenska država od prodaje ne samo ne bo imela dobička. Vprašanje je, ali bo iz izkupičkom prodaje sploh lahko pokrila stroške, ki jih je v imenu slovenskih državljanov z njo imela. To je zdaj jasno že slepcu.
Pri tem je zanimivo, da vsi, ki “slabo” prodajajo NLB, za to krivijo “trenutne razmere na trgu”. In o teh “trenutnih razmerah” govorijo kot o naravnih pojavih, na katere nimamo vpliva in v zvezi s katerimi ne moremo nič narediti.
Slovenska država je izbrala nepravi čas za prodajo banke. Ob tem pa seveda zamolči, da bi bil katerikoli čas nepravi čas za prodajo banke. Ali povedano drugače: neglede na to, kdaj bi se odločili banko prodati, bi za njo dobili manj, kot je vredna.
Za to bi poskrbeli kapitalski centri. Ki iz ozadja regulirajo trg. In ki so kot kupci banke zainteresirani, da jo kupijo čim bolj pod ceno. Kadarkoli so pripravljeni narediti karkoli, da je cena za njih ugodna. Nizka. Kar pomeni neugodna za slovensko državo. V tem smislu, da dobi taista država za vsako podjetje, ki ga proda, manj kot je vredno.
Objektiven pokazatelj
Tovrstne “slabe” prodaje nikakor niso slovenska posebnost. V resnici so prevladujoča logika prodaj družbenih in državnih podjetjih v kolonijah, kadar ta podjetja s prodajo prehajajo v “racionalne” zasebne roke.
Še več! Te prodaje so objektiven pokazatelj tega, ali je država locirana v svetovnem kapitalskem centru ali pa je kolonija. V vsej zgodovini svetovnega kapitalizma sta se namreč kapital in profit selila iz kolonij v kapitalske centre. To je ena od ključnih strategij, kako so kapitalski centri sploh postali to, kar so, in kako so svojo pozicijo skozi čas krepili. In jo še krepijo.
To. Ne pa to, kar govorijo: da so po definiciji pač bolj uspešni itd. ipd.
Spremeniti in odpraviti
Pri tem je resen problem, da se takim strategijam ropanja kolonialnih lokacij s strani kapitalskih centrov nihče ne upira. Da tega nihče ne analizira. Ali problematizira. Vsi to vidijo kot naravni pojav. Ker “objektivne zakonitosti trga” pač tako delujejo. In proti “objektivnim”, se pravi “naravnim zakonitostim” pač nihče ne more nič. Saj zato pa so “objektivne”. Torej “naravne”.
Jasno, da se nihče ne spusti v premislek te “naravnosti”. Če bi se, bi zlahka ugotovil, da ne gre za nič “naravnega”. In da so te zakonitosti “naravne” točno toliko, kot je “naraven” tudi kapitalizem. Torej nenaraven.
Zato o “naravnih zakonitostih prostega trga” ni dovoljeno razmišljati. Ker bi se skozi takšno razmišljanje današnji kapitalizem pokazal kot nenaraven, torej kot nenujen družbeni ustroj. Ki ga je treba spremeniti. Morda celo odpraviti.
[Fotografija: Marko Crnkovič]