Stara rockerica je šla gledat Posledice. Nova generacija, žalosten film.

Par dni nazaj sem bla v kinu. Ne, nisem gledala Bohemian Rhapsody o Freddieju in Queenih, čeprov bo to tud treba pod nujno prečekirat, ampak slovenski film Posledice.

Nazadnje sem bla v kinu lani — jebi ga, dokler ne postavijo kina pred mojim blokom, bo to pač tko — in glih tko sem gledala slovenski film. In sicer Ivana. Kjer blesti Maruša Majer. Res taka karakterna igralka, pa še obraz ma tak, da ne veš, a bi jo dal med Irke al med Finke. Tribušon mi je bil pa itak vedno neki seksi, pa sploh ne vem zakaj.

Kakorkoli, pri Ivanu smo bli v dvorani štirje, tokrat nas je bilo 25. Jaz, pa mamenko od Šaleharja, pa sami mlajši okol naju. Seveda sta se mogle najdet dve kretenke za nama, k sta očitno dobile potrebo, da si gresta izjadikovat svoj tužan lajf direkt v kino. Ne vem, kaj sta mele v glavi, da bomo njuno sinhronizacijo poslušali?

Frišen režiser in frišna mularija

Blebetat in blebetat, da sem že rekla Šaleharjevi, da sam še par besed, pa jima bom resno zasikala, da koji kurac se gresta. Pol sta mal utihnile na suh, ampak začele z veselico, imenovano futr in vece. Petkrat na vece, ropotat z vrati, prinest nazaj vrečke vsega boga, gric-gric, spet mal loputat z vrati, spet gric-gric, mal si povedat, ker je keri luškan, pa spet mal vrata, pa spet mal šumet z vrečkami pa gric-gric.

Ajd ne seri, pejta zobat lešnike pa klepetat nekam v džumbus v lokal, ne pa med nas 25 jadnikov.

Čist verjamem, da si majo ljudje marsikej za povedat, ampak nej si odprejo blog in tam začnejo jamrat, pa mirna Bosna, ne pa v kinu drugim morit feelinga. Ker kle bojo drugačne posledice, kokr uni lajki na blogu.

Back to k Posledicam torej. Kaj nej sploh rečem? Zelo dobr slovenski film. Se vidi, da je frišen režiser in frišna mularija, k igra. Pa da ni tiste zategnjene gledališke izgovorjave, kjer izpadejo, k da majo tri kole v riti, ko recitirajo.

Žalosten film, v bistvu. Kok hitr lahk pristaneš v vzgojnem zavodu, kok hitr ti starci obrnejo hrbet, če ga serješ preveč in kok drugačna pravila so v vzgojnem zavodu k vzun.

Včer sem se pogovarjala z eno 12-letnico in mi je razlagala, da so šli s šolo gledat Gajin svet in da ji je bil ful všeč, ker je lep konec. Lep konec v slovenskem filmu? No ja, v teh mladinskih že, drugač pa brca v temo, kar se tiče srečnih koncev. Kdo sploh hoče v filmu srečen konec?

Zato tud v Posledicah ne pričakovat happy enda. Ko sem gledala film, sem se spomnila nase v najstniških letih. Neukrotljiva sem bla. V šolo ne, nč ne, sam po en teden me čakajte doma, če slučajno pridem nazaj.

Pohlevna in ubogljiva

In enkrat srečam znanko, katere fotr je bil ravnatelj zavoda v Višnji gori in mi reče: “Moj fotr mi je rekel, da je bil tvoj fotr pri nas. Kao zate.”

WTF? Pa nisem jaz za v džunglo. Sej se je že vsem zmešalo. Vedno sem si predstavljala v zavodih tak razčefukan folk, iz total zjebanih okolij, iz total sfukanih familij, sami reveži pa tko.

“Men se pa to že ne more zgodit,” sem bla prepričana, čeprov se nisem sploh zavedala, kako blizu sem bila. Baje je prišel fotr domov in rekel mami: “Tja jo pa že ne dam.”

Hvala kurcu, fotr. Ker tam bi pa res vse rešili. Iz tam bi prišla ven k princeska. Pohlevna in ubogljiva. Tko kot pride ven Andrej iz Posledic. K nov. Kle morm pohvalit igro Mateja Zemljiča in Timona Šturbeja. Mislim, vsi so dobri — un ta tretji bully me spomni na Spuda iz Trainspottinga, sam da je ta bolj chubby —, ampak ta glavna dva pa sploh.

Po mojem sploh ni blo simple se tkole žvalit med sabo (tipi med sabo), zraven pa cela ekipa lučkarjev, kamermanov, režiser itd. Sploh ne vem, če so že v kakšnem slovenskem filmu gay tematiko not vmešali. Ziher so, pa men zdej ne pade na pamet. Pri kakšnemu Hladniku so se ziher tud tipi kej med sabo hvatali. Ampak da vam ne scinkam preveč, ker pol je lahk naslov te kolumne spoiler alert.

Čakam soundtrack

V bistvu sem dojela, da nimam kej dost pojma o tej generaciji dans. Da snifajo na veliko in drinkajo, mi je blo jasno. Ko sem bla najstnica, je bla moja želja delat soundtracke za filme. Da bi združila, kar me zanima. Sej pol sem čist ponesreč soundtrack v prvi knjigi nardila.

V glavnem, vedno čekiram musko po filmih. In kle nisem poznala enga komada. Stara rockerica v meni bi fuknila zraven Led Zeppeline, ampak k da mularija posluša muzko za nas starce, ker k takim likom res ne bi pasali zraven. Mularija pač posluša to. Srbski, bosanski, slovenski hiphop, pa turbo folk.

Ta mladi v dvorani so bli čist veseli ob vsakem komadu, midve sva pa sam gledale, za kaj se gre. In ko zdej pomislim, je bla super muska za kadre, čeprov ni moja muzka, niti nimam pojma, kdo so bli izvajalci. Čakam soundtrack, da zvem.

Maj lest meč

Dans so si res neki vsi podobni. Če greš po centru, majo tipčki vsi une fuzbalerske čupe in vse bejbe iste superge. In kako boš pol poslušal edini v klasu Franka Zappo, če pa je moderna Dara Bubamara. Veš, da te bojo potem mel skor za avtista.

Par dni nazaj smo eno 11-letno spraševali, kaj bi naredila,če zadane na lotu 4 milijone. “iPhone!” je skor zatulila.

Kaj pa potovanja, bajte itd? “Ne, iPhone (who knows kera verzija), ker to dans morš met.”

In ko sem prišla iz kina, mi je prvi rekel: “Slovenski film? Pa se splača za to keš dat?” Ne vem. Čakaj, da bo na televiziji, pa boš videl. Ker vsi bi slovenske na TV, Bohemian Rhapsody pa v kino. “Men so srbski ful boljši.” Sej so, kle ni kej. Druga scena, bolj žmohten jezik. Pa cel cajt se smejiš, na konc pa po tintari s tragiko. Pri nas je tragika kr od začetka do konca.

Njim rata še v slačilnici rokometašev narest cel žur. Kot ga je naredil srbski trener v Savdski Arabiji. On to vse malo mešano, ampak je važno, da se razumemo.

Okej, neham blebetat in grem rajš poslat kolumno zadnji moment, da ne bom v stilu trenerja gor: “Ako dis is not maj lest meč, onda ja ne znam.”