1. november: Ko na britofe nor narod sreča svoje zombije
Moti me ta prvonovembrska pokopališka psihoza. Kot da ne bi bil ta letni čas že sam dovolj turoben in obenem lep — v odtenkih sive, ko dežuje, in še več barvnih, ko posije sonce —, smo si izmislili še dan mrtvih, dan vseh svetih, dan vseh svetnikov.
Še posebej v Sloveniji je 1. november bizaren, meni že od nekdaj popolnoma unheimlich ritual. Pa ne samo zato, ker se ga neglede na religiozno provenienco zapovedanega praznika držijo celo najbolj zakrknjeni ateisti.
Pri 1. novembru je najbolj čudno to, da je laični lifestyle transcendiral transcendenco. Še več! Celo država, ki se načeloma pogumno pretvarja, da z Bogom nima nič opraviti, nam je naklonila dela prost dan, da lahko s svečarskimi in cvetličarskimi navadami izrazimo prepričanje, da je življenje sveto.
Morda celo kdo pomisli, da pa večnost in nesmrtnost res obstajata?
Priložnost za površno morbidnost
Življenje gre naprej — toda dan mrtvih je pri nas priložnost za površno morbidnost. Da imamo z mislijo na smrt in na mrtve potem mir čez célo leto.
Niso me vzgajali v brezbrižnosti do mrtvih. Učili so me prižigati svečke. Ne samo bližnjim. Hodil sem tudi na grobove drugih, neznanih. Na grobove ljudi, ki so umrli po krivici, neumnosti, naključju, nesreči, iz hudobije, za ideale ali kar tako. A če že, sem to delal bolj zaradi živih in za žive — da bi še dolgo živeli — kot pa zaradi mrtvih in za mrtve.
Ne verjamem v posmrtno življenje. Ne verjamem, da moj pokojni oče ve — čuti, sluti, vidi —, da že več kot petindvajset let ni minil dan, da se ne bi spomnil nanj. Da si še danes očitam, da nisem bil ob njem v njegovi zadnji uri. In ne verjamem, da ve, da moja mama redno hodi na njegov grob in ga ureja, jaz pa samo vsake kvatre prižgat svečko. Bolj zaradi nje kot pa za njega.
Festival spomina na ljudi, ki jih več ni
Dan mrtvih je v Sloveniji festival spomina na ljudi, ki jih ni več. V tem prazniku se skriva narodova podzavest — tako zgodovinsko pogojena kot tista, ki izvira iz sedanjosti.
Ta množični, s potrošništvom in konformizmom nevtralizirani katolicistični karneval je po eni strani videti kot panteistična sprava med verujočimi in neverujočimi, živimi in mrtvimi, levimi in desnimi, umrlimi v dananšnjih bolnišnicah in postreljenimi v povojnih jarkih.
Slovenci ne bi mogli biti svetovni rekorderji po porabi sveč na prebivalca, če ne bi glede dneva mrtvih vladala popolna, idealna, učbeniška sprava.
Po drugi strani pa prekleto dobro vemo, da sprave ni in da je ne bo, ker smo ideološko razdeljeni. Nakladamo, da si mrtvi zaslužijo pieteto, obenem pa je ne privoščimo vsem — in ne razen 1. novembra.
Gnusi se mi misel, da so gozdovi posejani s trupli nečloveško pobitih, obenem pa delamo tak cirkus okrog dneva mrtvih.
Manija marmorja
Med tako imenovanimi prikritimi grobišči in prvonovembrskimi rituali oskrbovanja in obiskovanja grobov je diskrepanca, ki je ne morem pogoltniti. Kako je lahko na britofe nor narod pobil na tisoče in tisoče ljudi, jih pometal v jame, zabrisal sledi in se v coni udobja svoje postsocialistične melanholije še začel razburjati, ko so ti zombiji po petdesetih ali sedemdesetih letih vstali od mrtvih?
Ah, ne, ravno obratno je! Manija marmorja z grdimi tipografijami, sajenja mačeh in odpiranja sezone pelcmantlov je v bistvu kompenzacija tega, da so se naši predniki delali, da bodo mrtvi šli stran, če jih ne bodo pokopali.
Zato smo danes civilno obsedeni z grobovi. Zato je slovenski dan spomina na mrtve samo potrošniška travestija agnosticiranega katoliškega misticizma meglene jeseni.
In čeprav ima vse to kljub vsemu kaj opraviti s pokojniki nasploh, nima nič opraviti s tistimi, ki so bili blizu meni.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v novembrski številki številki revije Obrazi leta 2016. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.
