Otroci in oglaševanje na internetu

Oglaševalci se zavedajo, da so otroci najbolj zahtevna in težko dojemljiva, vendar tudi najbolj lojalna publika. Doslej so bili za množice oglaševalcev težje dosegljivi, toda z YouTubom postajajo veliko bolj.

Ofcom (britanski komunikacijski regulator) navaja podatke za leto 2017. Ti kažejo, da 40% otrok od 5 do 15 let poseduje tablični računalnik. Podatki PwC pa kažejo, da se bo spletni oglaševalski trg za otroke leta 2019 povečal na 1,2 milijarde dolarjev. Realno in pragmatično — toda srhljivo.

Vsebine na družbenih omrežjih prinašajo popolnoma novo dimenzijo bivanja, učenja in razumevanja sveta za otroke. Oglaševalski trg je pričakovano sledil trendom, ki jih omogoča sodobna uporaba medijev. Kljub dokazljivi korelaciji med anksioznostjo in čezmerno uporabo digitalnih medijev, gre posel v smer krepitve tržnega deleža najbolj ranljivih skupin. Razumljivo, interes oglaševalcev je jasen.

Zvesti uporabniki

Uporaba platform je odraz ponudbe na medijskem trgu, a tudi pripravljenosti nas odjemalcev, da smo na družbenih omrežjih dobri, intenzivni, zvesti uporabniki. Najbolj uspešne spletne video igrice ponujajo skupnosti, ki otroke radodarno, toda pogojno sprejme. Več ko igraš, bolj si v skupnosti zaželen.

Kljub jasnim dokazom, da igranje video igric postavlja pred otroke vedno nove in nove pogoje za pripadnost skupnosti — pa tudi nova pričakovanja, ki jih morajo uresničiti, če hočejo biti vedno boljši, napredovati na višjo raven —, je ponudba video igric za najmlajše izjemno dober posel.

Nobenemu regulatorju se ne zdi problematično, da od otrok pričakujejo stalno prisotnost, za katero so nagrajeni s ponavljajočimi se oglasi. Niti v primeru, da jim ob igranju ponujajo nove in nove plačljive storitve za igrice (nove like, orožja, akcije, gibe itd.).

Kolo ≠ iPad

Seveda, oglaševalci in ponudniki video igric pripisujejo to problematiko vzgoji za medije oziroma vzgoji za tehnologijo, ki je v domeni družin.

Toda stvari niso tako preproste. Odgovornost oglaševalcev je večja, kot jo želijo sprejeti. Ponudba oglasov za otroke na spletu je zame kruto, še več, zavržno dejanje. Otroci so lahko potrošniki prek staršev, ki odločajo o nakupih, vendar oglasne vsebine za otroke ne bi smele biti tam, kjer jih kupec/starš ne zmore nadzorovati.

Tukaj pa se hitro zastavi vprašanje: kako pa lahko ima uporabnik — otrok — lastno tablico/računalnik, če ga ni mogel sam plačati?

Zadeva seveda ni preprosta, saj so starši v dobri veri kupili otroku kolo, žogo, morda tudi tablični računalnik. Toda kolo so ga naučili voziti — in če ga niso sami, so ga naučili v šoli, kjer je kolesarski izpit obvezna vsebina. Žogo tudi morajo v šolah kolikor-toliko obvladati.

Uporabe tabličnih računalnikov pa jih v šoli ne učijo. V šolah si najbrž mislijo, da jih bodo naučili doma — češ, tako kot raje kot hodijo na govorilne ure, uporabljajo tudi e-redovalnico. Verjetno ne gre za isto zadevo, pa vendar! Od otrok pričakujemo, da brskajo po spletu za referate, da obvladajo e-učilnico, druge digitalne vsebine pa niso skrb učnih načrtov!

Odgovornost

A danes je to še tem bolj nevarno. V preteklosti nas je skrbelo, ali bodo otroci medijsko opismenjeni in ali bodo znali kritično spremljati televizijo. Projektu vzgoje za medije je spodletelo pri vzgoji za medije nasploh, še posebej pa pri digitalnih medijih.

Tradicionalni mediji nosijo odgovornost, ki jim jo nalagajo regulatorji. Kaj pa YouTube in druga omrežja, ki so danes večja, kot smo si kadarkoli v zgodovini predstavljali?

Sama količina oglasov za otroke, seveda pa tudi vsebine srhljivih video igric očitno niso dovolj prepričljiv razlog, da bi začeli varovati male uporabnike. Raje se ukvarjamo z analizami, ali krute igrice škodijo ali ne, kot pa da bi jih oglase preprosto izločili s trga.