Velkopopovický kozel: “You would cry too, if it happened to you.”

Včasih se prileže kakšen dan obrniti na glavo. Včeraj sem dobila na razpolago svoj avto, ker ga je mož pustil doma. Seveda ne sam od sebe, ampak zato, ker sem si jaz zaželela.

Popoldan je prišla asistentka, močna punca, in sva šli na pot. Najprej me je odpeljala na Toško čelo. Bil je krasen sončni popoldan. S seboj sem vzela vrtne škarje in tako sva na travniku na hribu odstrigli nekaj rož vseh barv. Roza, vijolične, bele, rumene. Zdaj kraljujejo na mojem klavirju. Lepe so.

A to mi še ni bilo dovolj. “Veš kaj,” sem ji rekla, “danes ni bilo kosila. Nisem imela s kom proslaviti novice, da mi bodo natisnili knjigo. Zato se spodobi, da proslavim kar sama.”

Vodnikov hram

Prosila sem jo, naj me zapelje do Vodnikovega hrama. Še nikoli nisem jedla tam, ampak mi je bil vedno všeč. Naročila sem si pljučno pečenko s štruklji. Zelo slastno, čeprav v resnici preveč hranljivo zame. Nisem pojedla vsega.

Ostanek kosila sem vzela domov. Ne za kužka, ampak zase. Na koncu mi je gospa, ki je stregla, ponudila še rožo. Krasno, z vrta, vijolične barve. Lepo je pasala v moj šopek hribovskih. Nič niso zaostajale za njo. Bile so usklajene.

Pri večerji je bilo prijetno. Pojedla sem ostanek kosila, bil je slasten. Gledala sem svoj pušeljc na klavirju in bilo mi je noro lepo. Pa kaj, it’s my party and I‘ll do what I want to. V mislih mi je zazvenel oddaljen spomin na nadaljevanko Beverly Hills, ki sem jo — priznam — spremljala redno.

Kozel

Zvečer je prišel na vrsto še kozarec piva, kar sploh ni v moji navadi. Opazila sem reklamo na televiziji, da Čehi delajo pivo velkopopovický kozel. Tega piva iz Velkih Popovic se dobro spomnim. V srednji šoli sem bila na Češkem. S prijateljico sva potovali na štop. Zvečer je bila frka, ker v hostlu niso imeli več prostora. Šli sva na avtobus za Prago in na njem spoznali skupino študentov. En dizajner, en politolog, ena matematičarka. Z njimi sva v Pragi preživeli cel teden.

Odšli smo tudi na matematičarkin vikend in si kupili pivo v velikih steklenicah. Rekli so, da je iz Velkih Popovic. Takrat mi je bilo slastno, zato sem si ga močno želela po dolgem času poskusiti. Če še ima isti okus.

Natočila sem si torej kozla in ugotovila, da ima isti slastni okus. Spila sem ga cel kozarec, tako da sem bila skoraj pijana. Bilo mi je lepo. Prav sem naredila, da sem si ob takšnem dnevu nazdravila še s pivom iz Velkih Popovic.

Čeprav ni v moji navadi, da pijem pivo, ampak predvsem vino, sem naredila izjemo. It’s my party and I do what I want to. Nisem se ga napila, čeprav bi lahko z lahkoto zapela tudi tisto: “It’s my party and I’ll cry if I want to, / Cry if I want to / Cry if I want to / You would cry too, if it happened to you.”