Testiranje fašizma: Kekec nad sramotnim breznom
Gospa Müller je vsa zaskrbljena pripeljala malega Hansa k zdravniku.
“Gospod doktor, še nikoli me ni tako skrbelo za fanta, ves dan je utrujen in slabe volje, čeprav ima neverjeten apetit. Včeraj za kosilo, na primer, je pojedel več kot midva z možem skupaj. Pa vseeno je tako slabo videti, poglejte, gospod doktor, ta bledi obrazek in utrujene oči. Nekaj je zagotovo narobe.”
Zdravnik je malega Hansa pregledal, potem pa mamico potolažil, da bo s fantom vse v redu. Opozoril pa jo je, da bi vsako nadaljnje odlašanje z zdravljenjem lahko imelo zelo resne posledice za fantovo zdravje. Hans je imel namreč trakuljo.
“Kaj pa je to trakulja?” je vsa prestrašena vprašala Hansova mama.
“Trakulja je črv, ki lahko doseže dolžino nekaj metrov. Trakulje živijo v človeškem črevesju in vaš Hans ima v svojem telesu takšnega črva, draga gospa Müller,” je potrpežljivo pojasnil prijazni zdravnik.
Trakulje je treba iztrebiti
Po daljšem pojasnjevanju grozljivih podrobnosti, ki jih trakulja lahko povzroči človeškemu organizmu, je Hans z materjo odšel domov. Tam je poslušno pojedel zdravila, ki so hitro pokončala tujega zajedalca v Hansovem črevesju, mami in očku pa vrnila nasmeh na lice.
A zgodba se tukaj še ne konča. V skrbi, da kakšna trda buča ne bi razumela sporočila, je avtor dodal še moralo te poučne pripovedi. Takole je napisal:
“Trakulje ne obstajajo zgolj v živalskem svetu, ampak tudi v človeški obliki. To so Judje! […] Trakulje so nevarne, ker človeka oropajo hranilnih snovi, ki jih potrebuje za življenje. […] Judje ravnajo enako znotraj narodov, v katere so se zajedli. […] Trakulje in Judje so paraziti najhujše vrste. Če se jih želimo znebiti, če želimo ponovno postati zdravi in močni, potem obstaja samo eno zdravilo — njihovo iztrebljenje.”
Tujost, invazivnost in parazitnost
Ta pripovedka je izšla leta 1940 v zbirki zgodb za otroke z naslovom Der Pudelmopsdackelpinscher und andere besinnliche Erzählungen izpod peresa Ernsta Hiemerja, drugega človeka založbe in istoimenskega časopisa Der Stürmer, katerega glavni urednik je bil Julius Streicher.
Sedež založbe je bil v Nürnbergu, kar je bilo za Streicherja zelo priročno vsaj z logističnega vidika, saj se mu ni bilo treba seliti vse do procesa, na katerem je bil nekaj let kasneje obsojen za zločine proti človeštvu.
Knjiga primerja Jude s celo vrsto invazivnih ali drugače neprijetnih tujih in domačih vrst — od trotov, hijen, kobilic, stenic, kač strupenjač pa vse do bakterij.
A v tej družbi trakulja vendarle izstopa z značilnostmi, ki jo delajo zanimivo tudi za sodobne privržence primerjav med ljudmi in odurnimi živalskimi vrstami.
Trakulje (lat. cestodes) so črvi. Na glavah imajo priseske in kaveljčke, kar jasno kaže na njihovo tujost, invazivnost in parazitnost. Za trakulje je značilna tudi hiperprodukcija potomcev, izležejo namreč na milijone jajčec.
Krona vsega pa je dejstvo, da se nam v čreva ne naseljujejo trakuljčice in trakuljci, saj so te zanikrne beštije — v posmeh vsem, ki spoštujejo tradicionalne družine — obojespolne.
Disciplinirano ignoriranje
In če smo že pri analogijah: obstajajo ljudje, ki se jim zdi, da nekateri nedavni dogodki kar kličejo po primerjavah z gospodom Hiemerjem, urednikom Streicherjem in časopisom Der Stürmer.
Drugi spet menijo, da takšne zgodovinske primerjave niso koristne, ker ekstremističnim in rasističnim provokatorjem prinašajo točno to, kar s svojimi izpadi želijo doseči.
Slednja teza očitno temelji na prepričanju, da bodo novodobni Hiemerji in Streicherji — če jih bomo le dovolj disciplinirano ignorirali — slejkoprej obupali in vrgli puške v koruzo.
Morda. Toda po isti logiki bi bilo mogoče verjeti, da je Hitler prišel na oblast samo zato, ker so se ljudje preveč zmrdovali nad njegovim genocidnim kričanjem, sovraštvom in žuganjem s pestmi.
Fašizem ne pride od nikoder
Obstajajo pa tudi drugačna mnenja. Irski literarni in dramski kritik in kolumnist Fintan O’Toole je pred meseci zapisal, da moramo za razumevanje tega, kaj se dogaja v današnjem svetu, razmisliti o dveh stvareh: prvič, da živimo v času testiranj, in drugič, da je tisto, kar se testira, fašizem.
Gre za besedo, kot pravi O’Toole, ki jo je treba uporabljati previdno, a brez zadržkov, ko se nam tako jasno pojavi na obzorju:
“V delujoči demokraciji se fašizem ne pojavi od nikoder. Ljudi pripraviti do tega, da se odrečejo svojim idejam o svobodi in civiliziranosti, ni preprosto. Potrebno je testiranje, ki v primeru uspešnosti služi dvojnemu namenu: ljudi pomaga pripraviti do tega, da sprejmejo stvari, ki so je jim v začetku upirale, ob tem pa nam omogoča da izboljšamo in kalibriramo svoj pristop,” piše O’Toole.
“Treba je spodkopati meje moralnosti, pripraviti ljudi, da sprejmejo dejanja največje krutosti. Tako kot pse je treba tudi ljudi navaditi na kri. Pridobiti morajo okus za krvoločnost. Fašizem to počne z ustvarjanjem strahu do preziranih manjšin. To omogoča dehumanizacijo pripadnikov teh skupin. Ko je to enkrat doseženo, lahko gradiš naprej, od razbijanja oken do iztrebljenja.”
Kaj se skriva pod burko
Morda je Fintan O’Toole opisoval situacijo v svoji necivilizirani in podivjani Irski in se lahko tolažimo, da se pri nas kaj takega ne more zgoditi.
Pa vendar. Medtem ko si nekateri prizadevajo, da bi ponovno napisali Kekčeve dogodivščine — z bradatim Mohabedancem, ki nadleguje nedolžno Mojco, in s Pehto, ki pod burko skriva pas z razstrelivom —, ne smemo pozabiti, kaj so med Hansovim bojem s trakuljo, v obrambi pred multikulturnostjo, počeli Hansov očka in njegovi uniformirani kameradi. Z Judi, pa tudi s Slovenci.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 23. oktobra 2018, v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 22. oktobra 2018, pod naslovom Kekci v sramotnem breznu. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.