Domačijski cinizem pajdaškega oglaševanja od Janše do antijanšistov

Ponavljam: levičarska akcija proti podjetjem, ki da z oglaševanjem v desničarskih medijih podpirajo “sovražne” vsebine, postaja vedno bolj deplasirana. Dokler je s tem težil samo Domen Savič, je bila zadeva smešna. Zdaj, ko se že skorajda razrašča v širšo psevdodržavljansko in deloma tudi medijsko gonjo, pa je … — no, še bolj smešna.

V začetku tega meseca so se te teme z vsaj približno zakrinkano pristranskostjo lotili na Radiu Slovenija v oddaji Vroči stol. Verjetno, če ne celo očitno na pobudo Državljana D.

In kot da ne bi bilo dovolj, da se v to vtika Radio, je zdaj svoj lonček pristavila še velika sestra Televizija. Ta pravi se oglašajo.

Priznam pa, da jih razumem: če bi jaz bil na nacionalki v službi, bi se tudi bal, da mi bo zaradi Nove24TV trda predla — tako ideološko kot zaradi famoznega prispevka.

Kača v nedrih

Včeraj je spletni portal MMC RTV Slovenija objavil obsežen traktat, v katerem novinar očitke oglaševalcem še razširja in zaostruje

Poleg Telekoma Slovenije, ki že od prej kao ne bi smel oglaševati na Novi in v Demokraciji, so zdaj inkriminirani še Mercator, Slovenske železnice, Pošta Slovenije, Zavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav, GEN-I, Petrol, Telemach in T2.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da se je novinarska kača v nedrih lotila tudi same RTV Slovenija:

“V Demokraciji pa ne oglašujejo le [omenjena] podjetja, temveč tudi RTV Slovenija […]. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za ‘simbol sovražnosti’ in ‘zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih’, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia.”

Remember Reporter?

Ah, ti današnji novinarji! Po eni strani mislijo, da tisti, ki jih kritizirajo, ne bi smeli pri njih oglaševati — ker se ne spodobi ali kaj? ker moraš biti z naročnikom frend? —, po drugi pa si dovolijo, da sami grizejo roko, ki jih hrani. Kar je še huje. Svašta!

Dotičnega novinarja in njegove urednike in kolege, ki mu morda držijo štango, sprašujem, ali se spomnijo primera, ko je Služba za trženje oglasnega prostora TV Slovenija pred letom in pol zavrnila popolnoma benigen oglas za revijo Reporter z utemeljitvijo, da “ni v skladu s Poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija” in ker “podaja vsebino precej senzacionalistično, hkrati pa spominja na TV poročila”, kar da je “zavajajoče”.

Hmm, enkrat ne, potem pa kar nenkrat ja? Ali na TVS delajo (ali vidijo) razliko med Demokracijo in Reporterjem? Ker jaz je namreč ne. Vsaj ne bistvene.

Lidl, Telekom, let’s call the whole thing off!

V zvezi s črno listo podjetij, ki oglašujejo pri desničarjih, sem včeraj tudi videl, da se je ljudstvo na Twitterju začelo oglašati v zvezi s tem, da je treba dvakrat premisliti, kje recimo skleniti zavarovanje, kje natankati gorivo, kam po nakupih — kao, na Petrol ali Triglav in v Mercator pa že ne.

Da ne bo pomote: to se mi zdi enako noro kot desničarski poziv k bojkotu Lidla, ki si je drznil prodajati pivo Komunajzer in grške jogurte s podobicami modro-belih pravoslavnih cerkvic z odfotošopanimi križi na kupolah.

Takrat se je angažiral celo sam Janez Janša, Žiga Turk kot outsorsana intelektualna ekpozitura SDS pa je pisal kolumne o “politizaciji špecerije”!

Ves ta cirkus

Zdaj pa imamo politizavijo oglaševanja.

Pa še nekaj.

Pa še nekaj. Tudi ves ta cirkus v zvezi s tem, kje državna podjetja ne bi smela oglaševati — in zakaj ne —, je samo še dodaten dokaz, da je v slovenskem zraku res nek neverjeten backlash proti podjetnikom in podjetniškemu duhu.

Afera z Levičino domnevno grožnjo privatizacije Boscarolovega in Akrapovičevega premoženja je bila samo povod. Zgodilo pa se ni seveda nič. In kako se tudi bi, saj Kordiš ni predsednik vlade. Tisto je bila samo pobalinska petarda, ki pa je v majhni, obubožani in resignirani in nevoščljivi Sloveniji detonirala kot atomska bomba.

To zdaj se mi zdi huje. Oglaševanje po političnih direktivah in preferencah je veliko bolj zaskrbljujoče kot pred- in povolilne prazne marnje o propulzivnem podjetništvu v luči socialne pravičnosti.

Zahtevati od uprav in direktorjev, naj se držijo svojih nakladaških etičnih kodeksov — ki si jih lahko nekam zataknejo — in prenehajo oglaševati v politično nevšečnih medijih, pomeni definitivno politizirati gospodarstvo.

Čudno, čeprav tipično, da so zdaj glavni pri tem levičarji, ki se zgledujejo po nekdanji desničarski praksi. In neverjetno, kako se venomer perpetuira ta domačijski cinizem: tako kot je takrat Janša na oblasti in na primeru prerazporejanja oglaševalskega kolača izpopolnil do vrhunca neformalno prakso pajdaškega kapitalizma, ki ga je sam očital bivšim komunistom, pa zdaj ti drugi — ali kdorkoli, ki se mu ljubi s tem ukvarjati — hočejo legalizirati in formalizirati zrcalno sliko spolitiziranega gospodarstva.