Osmi potnik demokracije: Sovražni govor je samo grdo govorjenje

22.10.2018 / 06:10 Komentiraj
Pošast sovražnega govora — tako imenovanega ali imenovanega kako drugače — je v bistvu demokracija, ki se je izrodila.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Po svetu se plazi pošast tako imenovanega sovražnega govora — plazi pa se tudi pošast nakladanja o sovražnem govoru in pozivanja, da jo je treba zlepa ali zgrda zaustaviti. 

Se strinjam. To postaja nevzdržno. Problem je samo v tem, da v večini primerov ne gre za sovražni govor kot pozivanje ali spodbujanje k nasilju do drugačnih in/ali drugače mislečih, ampak za čisto navadno grdo govorjenje.

Če rečem “čisto navadno”, s tem nočem tega fenomena minimalizirati. Hočem samo povedati, da gre za način izražanja, ki je bil nekoč omejen na priložnostno privatno pizdenje, pardon: šimfanje za šankom. Danes pa je to dobilo domovinsko pravico v vseh porah družbe in javnega diskurza, kjer je bilo dostojno in vljudno, celo argumentirano izražanje prej edina norma.

Navadili smo se povsod in skoraj vedno grdo govoriti. Tudi če smo (poslanec) v parlamentu ali (novinar ali urednik) v medijih — če družbenih omrežij niti ne omenjam.

Potuha in opravičilo

Grdo izražanje ima potuho in opravičilo. Grdo izražanje je praktično in učinkovito, ker nam prihrani čas za argumentiranje in nam zagotavlja pozornost, ki je v kakofoniji čezmernega in vseprisotnega govorjenja in izražanja mnenj sicer ne bi bili deležni.

Po drugi strani pa ima grdo govorjenje tudi moralno težo. Grdo govorjenje je opravičljivo, ker je stanje stvari zaskrbljujoče in ker moramo biti kritični. Kritičnost do družbe in njenih izvoljenih političnih predstavnikov, državljanska ozaveščenost, civilna drža, moralna pokončnost, človekove pravice na čelu s svobodo izražanja so izgovori za to grdo govorjenje.

Hopla!

Karkoli že se dogaja in karkoli že ljudje počnejo, ne dogaja se nič dobrega in ljudje ne delajo nič dobrega. Vse, kar si lahko slabega mislimo o družbi in ljudeh, je a priori res.

Morda se še spomnite slogana za nekdanjo revijo ali prilogo Dnevnika, ki se je imenovala Hopla! in ki se je glasil: “Hopla! Kaj pa, če je vse res?”. Meni se je v svoji manipulativnosti zdel naravnost preroški.

V tistem tabloidnem podnu seveda ni bilo nič res. Toda gomazeči črvi deklasiranega dvoma so začeli napovedovati to današnjo obsesijo, da je možno, potrebno in nujno o komerkoli povedati karkoli — slabega, seveda, ker je to pač bolj verjetno in moralno nagradljivo, kot če ostanemo tiho in ne povemo nič.

Ne izplača se biti tiho in molče dvomiti ali si svoje misliti. Ne izplača se povedati drugače, kaj šele bolj prijazno.

Razprodaja

Problem s sovražnim govorom je dvoplasten. Tisti, ki sovražno ali — po moji razlagi — grdo govorijo, govorijo vedno bolj sovražno ali grdo. Po eni strani so se ujeli v pravičniško in moralistično spiralo samozadovoljstva in prepričanja, da s tem opravljajo pomembno in hvalevredno delo, ki jih dviguje nad molčeče in/ali dostojne sodržavljane.

Po drugi strani pa se jim tudi nič ne zgodi. Za svoje verbalne, pa tudi miselne, idejne transgresije — da ne rečem že kar stupidnost in norost —, ne plačujejo nobene omembe vredne cene. Najslabše, kar se jim lahko zgodi, je to, da jih nasprotniki omalovažujejo s približno istimi ali enakimi izrazi in metodami kot oni sami njih.

Sovražni govor ali grdo govorjenje se izplača, ker je poceni. Ugodno. Sezonska razprodaja. Daj-dam.

Osmi potnik

Tisti, ki grdo govorjenje denuncirajo kot sovražni govor in zahtevajo, da ga je treba zlepa ali zgrda ugonobiti, se ne zavedajo, da je bitka s to pošastjo že vnaprej izgubljena.

Z lepim in dostojnim javnim diskurzom — ali, če hočete, z argumentirano kritiko — ne bodo dosegli ničesar. Družbe so danes senzibilizirane za močne, udarne, neprijetne, grde besede.

Samo to še slišimo, samo to še razumemo, samo za to se še zmenimo. Tudi če se ne strinjamo. Lahko se samo še postavimo na glavo ali si zamašimo ušesa.

Tudi tožariti se ne izplača, ker so tudi sodišča senzibilizirana in imajo za to celo nekakšne argumente v zakonodaji in človekovih pravicah.

Pošast sovražnega govora — tako imenovanega ali imenovanega kako drugače — je v bistvu demokracija, ki se je izrodila. Grdo govorjenje je nekakšen osmi potnik, ki se je kot parazit pritajil v črevesju demokratične družbe in nam zdaj skače iz trebuhov. In proti temu ne moremo nič.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 21. oktobra 2018, pod naslovom Sovražni govor je v bistvu samo grdo govorjenje. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE