Nothing but the Blues: Po 500 letih Reformacija SLO ljudskih

Dandanes, ko nam Slow-vencem naši pevci pojejo pesmi in ingliš, smo se odločili, da bomo temu naredili konec. Trdno stojimo na stališču, da ohranimo slovenšno célo. Za vsako ceno. Pa naj stane, kolikor hoče.

Tako smo si ob 500-letnici Refomacije drznili poseči v glasbeno strukturo naše tako lepe ljudske pesmi in jo reformirati.

To smo naredili tako, da smo obdržali slovensko besedo — toda kot glasbeno obliko smo izbrali blues. Afriško-ameriško glasbeno suženjsko strukturo.

Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto — kaj lahkoto, upogljivostjo! — so slovenska besedila zdrsnila v novo obliko glasbene strukture.

Pa se vprašujemo: ali zato, ker smo črnci, ali zato, ker smo sužnji?

Iz manifesta projekta SLO Blues

SLO Blues: Zakaj in kako?

Pred nekaj leti sem začel delati na projektu Mjuzik Nacionale. Imel sem idejo, da bi uglasbil slovenske ljudske pesmi v nekakšnih “dvojnicah”. Vzel bi recimo skladbo Kje so tiste stezice in na originalno melodijo napisal nov tekst, obenem pa bi originalno besedilo iste pesmi uglasbil popolnoma na novo. Potem bi na koncertu izvajali skladbe v obeh načinih, enega za drugim.

Vendar se je projekt premikal zelo počasi. Tako je počasi iz njega ob bližajoči se 500-letnice reformacije vzniknila ideja za SLO blues. Uporabili smo nekaj najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi, za protipol pa tudi nekaj manj znanih.

Med ustvarjanjem so se zgodile zanimive stvari. Tako sem med drugim odkril zanimivo paralelo pri motivu mičnih najstnic: recimo Sweet Little Sixteen in Moje dekle je še mlada. Ja, ja. Kot pravi tekst naše ljudske: “Saj je stara šele šestnajst let”.

Pri tej pesmi so se kitice lepo izšle. Pri drugih pa je blues nekako drugače diktiral besedilo v svojo formo. Bi rekel, da večkrat bolje kot naša v glavnem ciklična forma.

Glasbeni vzroki

Za projekt SLO Blues sta bila odločujoča dva vzroka: glasbeni in družbeno kritični.

Glasbene strukture oz. njihove sestavne elemente sem rad premetaval in kombiniral že od nekdaj. Tako sem že pri All Capone Štrajh Triu ugotovil, da gresta lepo skupaj Blue Bayou Roya Orbisona in Po jezeru, pa Magnificova Silvija z Autumn Leaves in tudi Every Breath You Take in Stand by Me. Zdi se mi, da mi je pred leti dobro uspela tudi kombinacija naslovne teme Addamsovih in naše Zdravljice.

Tudi nekatere rezijanske sem okoli leta 2001 transformiral v blues maniro. Omenil bi tudi projekt Evropa vas gleda, kjer sem kombiniral Zdravljico in Beethovnovo Odo radosti.

Pri SLO blues ne gre za običajne priredbe ljudskih pesmi. Odstranil sem glasbo slovenskih ljudskih pesmi, ohranil pa sem besedila in nato ta besedila na novo uglasbil.

In ker pravijo, da človeštvo — torej tudi mi Slovenci — izhajamo iz Afrike, je blues torej tudi malo naša glasba in naše prazgodovinske korenine. Zakaj jih torej ne bi uporabili?

Arhetipski spomin

Za te naše ljudske melodije imamo očitno nekakšen arhetipski spomin. Melodijo sámo pri večini pesmi kar znamo, besedila pa manj. Zanimivo je zdaj opazovati, kako reagiramo ob poslušanju teh novih uglasbitev. Ko poslušamo, nas najprej meče sem in tja po občutkih. Potem pa nam postane všeč in začnemo uživati. Ko recimo trikrat slišimo novo verzijo pesmi Jaz pa pojdem na Gorenjsko, ta stare ne znamo več, se je ne spomnimo več. 

Martin Luther — ki je sicer bil tudi glasbenik in komponist — ni reformiral samo Cerkve oz. bogoslužja. Zavedal se je pomembnosti glasbe in njenega vpliva na ljudi, zato je tudi njo reformiral.

Ena od sprememb, ki jih je uvedel, je bila, da je bilo prepovedano uporabljati melizme. To pomeni, da je bilo prepovedano peti en zlog v več različnih tonskih višinah zaporedoma — recimo “Ma-ri-i-i-i-i-i-i-i-ja” —, ampak je vsak ton moral imeti svoj zlog.

Tako so z isto melodijo v okviru enakega števila not oz. taktov sporočili veliko več kot prej. Po novem, v reformističnem načinu, je to zvenelo takole: “Ma-ri-ja sre-ča-la je Jo-že-fa”. Poslušajte primerjavo starega in novega načina na spodnjem posnetku na Soundcloudu:

Po Reformaciji je Cerkev dovolila ljudsko pesem in ljudsko tematiko. Polifonija ni bila več zaželena. Dovoljeno je bilo peti homofono in tudi enoglasno.

Z Reformacijo je tudi v naše cerkve prišla ljudska tematika. Avtorji niso bili kdo ve kako šolani. Zato slovenska cerkvena glasba zveni bolj ljudsko. Res, da so nazadnje spet zmagali katoliki, toda glasba je pa ostala “protestantska”. Zato smo včasih presenečeni, če recimo v Italiji zavijemo k maši, kjer je glasba popolnoma drugačna. Zakaj? Ker so bili ves čas straight katoliki.

Družbeni vzroki

Sčasoma se mi je zazdelo, da projekt spodbuja razmišljanje oz. samospraševanje o današnjem času in prostoru, o identiteti — jezikovni in državni —, o enovitosti države in jezika, o vprašanju eno- ali večjezičnosti. Pogosto preveč poudarjamo pomembnost slovenskega jezika, po drugi strani pa večino péte glasbe na radiu poslušamo v tujem jeziku. Kot da Reformacije sploh ni bilo. Celo slovenski pevci pogosto pojejo v angleščini.

Kdo sploh razume vse te tekste v angleščini? Spomnim se pesmi Delilah Toma Jonesa. Prepričan sem, da 99% ljudi ni razumelo besedila.

Podobno je danes. Enkrat sem poslušal dva člana SAZU na programu Ars, priimka sem pozabil. Zaključila sta nekako tako, da si želita, da bodo v Sloveniji čez sto let še vedno živeli ljudje, ki bodo govorili slovensko.

Pri tem sem pomislil: ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi recimo rekla, da si želita, da bo čez sto let Slovenija pravična in socialna družba in da bomo živeli v miru in sožitju? Pika. Lahko bi dodala, da bi bilo lepo, če bomo še vedno govorili slovensko, ker to verjetno niti ni najbolj pomembno.

Ampak ne. Govorila sta tako kot novinarji o nesrečah po svetu, ki nas obveščajo, da “med ponesrečenimi ni Slovencev” ali nekaj v stilu “kranjska klobasa v vesolju” ali “kdor skače, je butl”.

Kratek intervju

Je jezik res tako pomemben?

Ne vem. Vse države nimajo svojega jezika. V Avstriji ne govorijo avstrijsko, v Ameriki ne govorijo ameriško, v Kanadi ne govorijo kanadsko, v Belgiji ne govorijo belgijsko, na Irskem ne govorijo irsko. Itd.

Misliš, bi bil band U2 tako globalno uspešen, če bi peli v irščini?

Ne vem.

Imam prijatelja, koroškega Slovenca. Najlažje bi ga opisal z besedami, da je tako, če ne še bolj zaveden Slovenec kot g. Boris Pahor. Zadnjič mi je pripovedoval zgodbo, da je na enem od naših ministrstev izpolnjeval vlogo za razpis. V formularju je pisalo: “Izpolnite ime vašega društva v tujem jeziku.” In potem on meni reče: “Nemščina meni ni tuj jezik”. Slovenščina je njegova materinščina, toda nemščina mu nikakor ni tuj jezik.

Zanimivo pa je še nekaj. Ko pridemo k njim na obisk in so prisotni še kakšni drugi njihovi prijatelji, ti moji koroški Slovenci rečejo: “Bomo govorili po naše ali po slovensko?”

Če rečejo, “po naše”, mislijo v narečju. Torej govorijo tri jezike. V veliko državah ali regijah govorijo o večjezičnosti ali vsaj dvojezičnosti kot na primer na Primorskem.

Zaključek

V našem SLO Bluesu ni bistveno to, kar slišimo, ampak to, česar ne slišimo. To, česar ne slišimo, pa so prave korenine bluesa: razslojevanje, diskriminacija, kontrola nad posameznikom, sprenevedanje medijev itd.

S projektom SLO Blues se tudi mi pridružujemo evropskemu letu kulturne dediščine. Pomirjeni smo, da je izšla knjiga Slovenska potica: Vseh sladic kraljica, ki so ji na promocijski slovesnosti zaželeli srečno pot tudi državna sekretarka in celo minister za kulturo.

Pozdravljamo vas skromno, s skoraj upognjenimi hrbti, pa vendar reformistično. Vaš vokalno-instrumentalni sastav … SLO blues

Koncert SLO blues bo v SiTi teatru v četrtek, 25. oktobra 2018, ob 20. uri. Vstopnice nahko kupite na tej povezavi.