Bilo kuda, Kučan svuda.

Vse je v političnem spinu in v pogledu mojstrov: eden zadnjih poskuša iz nekajletne ksenofobne ideologije proti “migrantom” spet obuditi v življenje primordialnega Sovražnika v podobi murgelskega načelnika udbomafije. Ob tolikšni zaposlenosti z begunci po vsej Evropi in pri nas je tradicionalni prastrah do komunistične klike kar nekolikanj zbledel. Nečemu je v agendi sovraštva pač treba dati prednost.

Že sam naslov članka iz Janševe Demokracije pove veliko: Z Ilove gore prišel srhljiv Kučanov ukaz Šarčevi vladi in tožilcem, češ da je “potrebno končati” z drugače mislečimi.

Prosim? Kučan daje navodila vladi in tožilcem? Koga da je treba preganjati? Naslov se lahko meri s tisto staro kolosalno manipulacijo in fabrikacijo, da je nekdanji predsednik 23. februarja 1994 predlagal to, kar je v resnici v govoru očital Janši — ko naj bi izrekel tisti famozni krvoločni stavek: “Najprej diskreditacija, nato likvidacija!”

Demonizacijski postopek

Kako je torej stekel demonizacijski postopek v primeru Kučanovega nastopa na Veliki Ilovi Gori ob 75-letnici bojev Cankarjeve in Ljubljanske brigade z nemškim okupatorjem? Nekaj zelo preprostega je rekel:

“Potrebno je končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase. Nasprotno. Prav zaradi obrambe svobode govora vseh nas je treba ukrepati, saj nič te svobode ne spodjeda bolj kot prav sovražni govor, ki posamezniku ali različnim skupinam ljudi odreka svobodo in dostojanstvo.”

Prepričanje o nezadostnem pregonu sovražnega govora ni nekaj, kar bi slišali prvič. V resnici ga mnogi delimo že leta in leta in se čudimo anemičnim slovenskim tožilcem in deloma tudi policiji. Osebno se čudim tudi pravni stroki.

Kot vidimo, Kučan v nagovoru ne naslavlja nikogar posebej. Odkod torej ta neverjetni spin o ukazu, grožnjah in celo obračunu z drugače mislečimi?

Dežurni ideolog

V Demokraciji so se naslonili na svojega dežurnega ideologa, dr. Boštjana M. Zupančiča, znanega po svojih klavrnih seksizmih in mačizmih. Ta je namreč tvitnil, da je Kučan izrekel ne več ne manj kot vojno napoved in izdal strogo načrtovano navodilo:

“Pazite, to je vojna napoved, navodilo tožilcem in sodiščem. Kučana je nekdo informiral, verjetno Bavcon: “ogrožanje javnega reda in miru” je potrebni pogoj po 297. čl. KZ. Zdaj bodo to poskušali pravno montirati, kot pri dr. Strehovcu. Kučan ima svoje ljudi tudi v Strasbourgu …”

Anonimni avtor Peter Truden je to spektakularno paranojo potem povezal z avgustom 2008, ko je bila domnevno napovedana afera Patria. Torej s še enim mitičnim dogodkom, ki so ga nekateri razbrali ob prebiranju neke kolumne v Nedeljskem dnevniku, v kateri so takrat zapisali:

“Kje je Milan Kučan? Se je umaknil, se je ustrašil ali celo pripravlja glasen politični pok? Resnica je, da se ni ustrašil, pač pa umaknil, kajti za veliki pok je že vse pripravljeno.”

Pri Janševih so te besede takrat razumeli ali vsaj interpretirali kot peklenski načrt, po katerem se je veliki pok nato dejansko uresničil, a je del informacije po pomoti ušel v javnost. Po analogiji naj bi zdaj Kučan napovedal vojno drugače mislečim. Zato je izdal navodilo tožilcem, da je treba brati 297. člen Kazenskega zakonika tako, da bo del definicije sovražnega govora element “ogrožanja javnega reda in miru”.

Še več! Zupančič tudi namiguje, da je bilo specialno navodilo dano tudi v procesu proti dr. Tadeju Strehovcu — in sicer kar vsem po vrsti: Šarčevi vladi, tožilstvu in sodnikom.

No, če bi Kučan imel tolikšno moč, najbrž ne bi dajal navodil javno — toda demon omnipotentnega in neuničljivega Murgeljčana je očitno še kako živ.

Spet mimo problema

Seveda pa za Kučana velja isto kot za figuro nevarnega Drugega, begunca: če hočete zganjati paranojo, ni treba, da je navzoč. Da bi bil Kučanov duh na delu, ne rabite Kučana samega. Duh bo strašil še dolgo potem, ko Kučana samega več ne bo med nami — pa mu želimo še dolgo življenje.

Paranoja je resno psihotično stanje strahu. Psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa, ki močno načenja normalno delovanje države in se manifestira skozi dolgotrajne občutke sovraštva, utemeljenega na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo — “bilo kuda, Udba svuda”.

Zgodovinske lustracije, agenti teme — če princa teme niti ne omenjamo —, potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje “naših” in “vaših”, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba, nastavitve novih vlad — prej Cerarjeve, zdaj Šarčeve —, vse to ima isto zasnovo.

Ironija Kučanovega razprave o sovražnem govoru pa vendarle obstaja. V tem, da ta pozablja, kako vznik sovražne govorice, politike etiketiranja, demonizacij posameznikov in diskreditacij poganja ravno psihopolitika paranoidnih utvar. Ki pa ni pregonljiva in je še manj zapisana v zakonodaji.

Tudi če bomo kdaj v celoti rešili problem sovražnega govora in ga začeli pošteno preganjati, se problema psihopolitike paranoidnega sovraštva še niti lotili nismo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 14. oktobra 2018, pod naslovom Nov Kučanov ukaz, nov veliki pok: sovražni govor in paranoja. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.