Aktualnost Bikca Ferdinanda: Samo dobre pravljice so vzgojne pravljice

Ko sem slišal za natečaj za domoljubno pravljico in za razpisni pogoj, da morajo prispela dela “obravnavati nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije”, sem pomislil, da gre za fake news.

Zdelo se mi je namreč neverjetno, da bi nekdo bil tako neumen, da bi s tako spolitiziranimi pogoji destimuliral kreativnost. Bolj verjetno bo, sem mislil, da hočejo samo očrniti zloglasno desen, že brez tega butast in zanikrn medij.

Potem pa sem ugotovil, da je le res. Čeprav se mi je v isti sapi spet zazdelo neverjetno, da proti minorni, četudi bolni domislici, ki bi lahko šla neopazno mimo, protestira kar 142 pravnih oseb — na čelu z Društvom pisateljev. Rekoč, da natečaj “nedopustno zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Potem pa sem se spomnil na bikca Ferdinanca.

Izrojena literatura

Pravljico z naslovom Zgodba o Ferdinandu je leta 1936 napisal ameriški pisatelj Munro Leaf (1905–76). Do danes je bila prevedena v 60 jezikov, tudi v slovenščino (prvič leta 1957, ponatisa 1974 in 1994). Že leta 1938 je Walt Disney dobil oskarja za risanko po literarni predlogi, leta 2017 pa so posneli še en, moderniziran animirani film.

Knjižica je po izidu hitro, četudi nepričakovano postala mednarodna uspešnica. Tudi po zaslugi njenih preganjalcev. V Tretjem rajhu so jo zažigali kot izrojeno umetnost. V Španiji, kjer je ob njenem izidu ravno izbruhnila državljanska vojna, je bila do konca Francove diktature prepovedana.

Še danes pod plutovcem

In v čem je (bil) problem? Povzetek gre nekako takole:

Samotarski bikec Ferdinand je nekje na španskem podeželju najraje počival v senci plutovca in vohal rožice. Ni se podil z vrstniki naokrog in se z njimi trkal z glavami. Tudi ko je zrasel v velikega bika, je še vedno najraje vohal rožice.

Nekega dne pa so prišli bikoborci rekrutirat bike za bikoborbo. Mladi biki so se začeli trkati z glavami, da bi jih opazili — samo Ferdinanda to ni zanimalo. Odpravil se je pod svoj plutovec, da bi vohal rožice, pri tem pa je sédel na čmrlja. Ta ga je pičil, Ferdinand pa je kot podivjan začel skakati naokrog in pihati od bolečin.

Ko so bikoborci to videli, so si rekli: ta bo dober za korido! Ujeli so ga, naložili na voz in odpeljali v Madrid. Tam je čakal dan bikoborbe. Vsi so bili nestrpni, češ, ta je tako divji, to bo dobra predstava.

Toda ko so Ferdinanda izpustili v areno, je zavohal rožice, ki so jih ženske nosile v laseh. Bikoborci so ga zaman dražili, Ferdinand je samo sedel sredi arene in mirno vohal rožice. Bikoborcem ni preostalo drugega, kot da so ga naložili na voz in odpeljali nazaj na deželo. Tam še danes sedi pod plutovcem in voha rožice.

Slabi starši in (družbeni) skrbniki

Nacisti in fašisti so konec 30. let Bikca Ferdinanda denuncirali kot pacifizem. Seveda. To je bil čas, ko je svet krvavo rabil vojake. Danes pa bi konservativci — vsaj tisti pokvarjeni, ki v vsem vidijo pohujšanje za nežne mlade dušice — lik nebojevitega bikca označili kot slab zgled zaradi domnevne psihosocialne neprimernosti.

Identiteta bika kot simbola naskakujoče in oplajajoče moškosti je pač to, da se bori, ne pa da kot en pussy voha rožice. Imidž mevže ni v skladu z zaželeno možatostjo, ki jo je treba poženščenim moškim znova vcepiti zaradi desetindesetletnih vplivov kulturnega marksizma.

Pomemben del te indoktrinacije je bila nekoč tudi pacifistična in uniseks ideologija hipijevskih otrok cvetja. In s tega stališča se zdi, kot da je Ferdinand prišel naravnost, četudi pred časom iz flower-power Woodstocka.

Še več! Ubogi otroci — no, v bistvu njihovi slabi starši in (družbeni) skrbniki — bi lahko celo pomislili, da je Ferdinand prikrita apologija homoseksualnosti, če ne celo fantazma avtorja kot literarne izpostave gejevskega lobija.

Nevzgojna pravljica

Čeprav je bil Bikec Ferdinand ena mojih najljubših pravljic in ga še danes kdaj iz nostalgije vzamem v roke, nisem odrasel v homoseksualca. Res pa je, da se nikoli nisem tepel in da sem po prepričanju pacifist.

Je to zasluga te pravljice? Morda. Morda tudi. Vendar tega ne morem niti sam dokazati, kaj šele kdo drug.

Zato bi bilo tudi prenagljeno sklepati, da bodo otroci desničarjev, ki bodo za božič dobili zmagovalno pravljico revije Demokracija, odrasli v nacionaliste in rasiste. Upoštevati je namreč treba, da bo na natečaju zmagala pravljica, ki bo glede na razpisne pogoje in zainteresirano javnost, pa tudi glede na obljubljeno nagrado popolnoma zanič. Namreč nevzgojna. To si upam trditi vnaprej. Všeč bo morda žiriji in nekaterim staršem, otroci sami pa jo bodo brezbrižno prelistali in odložili za vedno.

Tako da brez panike.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 14. oktobra 2018, pod naslovom Bikec Ferdinand za dandanašnjo rabo. Verzija na Fokuspokusu je editirana.