Zakaj Jankoviću odpuščamo in gledamo skozi prste
Naslednji mesec, ko bodo lokalne volitve, bo za ljubljanskega župana zagotovo spet izvoljen Zoran Janković. Že četrtič. Morda tokrat res ne bo zmagal že v prvem krogu kot leta 2006, 2010 in 2014 (s 62,99%, 64,79% oz. 57,53% glasov), ampak v njegov uspeh tudi tokrat nima smisla dvomiti.
Se pa sprašujem: v čem je fenomen, da se večina v glavnem mestu kontinuirano obeša na istega (kandidata za) župana, medtem ko večina v državi preskakuje od stranke do stranke in se vsake toliko nepoboljšljivo navduši nad novimi obrazi? V glavem mestu pa vsaka štiri leta en in isti nasmejani zmagovalni ksiht!
Čeprav ima Janković na glavi več masla kot povprečen slovenski politik, so volilci do ljubljanskega župana veliko bolj prizanesljivi kot pa do drugih politikov. Kako to, da Jankoviću odpuščamo?
Nizka cena, kajneda?
Grehi, ki jih ima Janković na vesti, niso nedolžni. Njegove poslovne metode in navade so sporne, samopašne ali vsaj sumljive. Če bi pravna država in sodni aparat bolj strogo in dosledno in hitro funkcionirala, bi lahko že bil v zaporu. In če nič drugega, lahko bi ga imeli poln kufer že zato, ker je moralno pokvarjen.
Ampak to večine Ljubljančanov očitno ne moti. Super, da nam je zgradil stadion in dvorano, in nič hudega, če podizvajalci niso bili poplačani. Lep tlak na Slovenski, Kongresni trg z garažno hišo, obnavljanje fasad, prenova nabrežij Ljubljanice in nekaj novih mostičkov očitno odtehtajo afero farmacevtka.
Ne moti nas, da preplačujemo zdravila, ker ima Lekarna Ljubljana monopol. To je v bistvu nizka cena privilegija, da živimo v zeleni prestolnici Evrope, kajneda?
In kaj nas briga, kaj v resnici dela Janković v ozadju svojega županovanja kot privaten biznismen, če pa razglaša Ljubljano za najlepše mesto na svetu! In samo hudoben in/ali človek bi rekel, da Ljubljana danes ni lepša in prijetnejša kot leta 2006.
Naivni in brezbrižni
Seveda ne moremo reči, da politično poosebljenje najboljšega soseda ni za mesto naredilo nič dobrega. Sam bi rekel, da je Jankovićeva največja zasluga v teh dvanajstih letih to, da si je za podžupana izbral arhitekta Janeza Koželja in mu dal proste roke.
Toda s tem ni naredil nič takega, česar ne bi mogel narediti — in to morda še bolje od njega, pa tudi bolj učinkovito in pošteno ter hitreje in ceneje — kot nek drug operativno sposoben župan, ki ga je Janković premagal ali ki si proti njemu sploh ni upal kandidirati in ki bi si znal izbrati kompetentno ekipo.
Ljubljančani smo ne samo naivni in brezbrižni, da si vedno znova izvolimo kontroverznega župana. Roko na srce, smo tudi hvaležni in praktični. Življenje v mestu je daj-dam. In Janković nam daje nekaj oprijemljivega, kar vidimo in čutimo in dihamo — in po čemer dobesedno hodimo ali se vozimo vsak dan.
Domačija
Politika na državnem nivoju ni tako zelo konkretna in oprijemljiva. Niti notranja in niti ekonomska. Predvsem pa je odtujena. Država je abstraktna, birokratska oblast, ki je načelno ne maramo.
Občina pa je po drugi strani konkretna domačija, s katero se radi — in to neglede na to, kdo opravlja te po defaultu umazane hišniške posle — tako simbolno kot praktično identificiramo.
Zato večina Ljubljančanov Jankoviću vedno znova vse odpusti.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v oktobrski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.