Seksi hležnji, stroge babice: Vipavke in Vipavci, Korošice
Fantje iz Vipavske doline in Korošice smo bili vedno usodna kombinacija. Vsi smo strašni žurerji. Podražani so v študentski dom prinesli domače vino, Korošice pa smo ga pomagale spiti.
Korošice smo namreč zelo zveste prijateljice. Ko je vojna, je vojna za vse.
Najbrž pa jih tudi malo spominjamo na njihove mame. Rade kuhamo, veliko in hitro govorimo, blazno rade komandiramo in jim vedno dajemo potuho. Naš, da je vrgel hladilnik z balkona? Naš pa že ne. Naš, da je gol tekel po študentskem naselju? Še na plaži se noče sleči.
Poleg tega oboji uporabljamo širok ustnični nebnik W. Njihov je sicer bolj fin — Wajdušna, Wotlca, Washington, Wimbledon —, naš pa bolj kmečki: “sm pršwa, pa sn vidwa, da sn ga vsrawa”.
Oni imajo še svoj G, ki je kao H — ampak tega se nikoli nisem naučila.
Se pa po drugi strani Vipavke in Korošice nikoli nismo marale. Mogoče ravno zato, ker smo si preveč podobne.
LJ nepremičninski trg
Predvsem pa imamo ene in druge v Ljubljani že brez tega dovolj težav. S plačevanjem najemnin ohranjamo ljubljanski nepremičninski trg na zavidljivem nivoju. Tam nekje pri petdesetih si lahko kupimo mini garsonjero in do smrti plačujemo oderuške kredite.
Najbrž bi bilo lažje, če bi si lahko našle bogate tipe in se vselile v njihova staromeščanska stanovanja.
Ampak Korošice bi si raje pregriznile žile, kot da bi se majale na visokih petah v Asu ali sredi marine na Krku. Raje hodijo na Metelkovo ali v Bunker na Gerbičevi. Tam seveda težko najdejo fine ljubljanske tipe, ki se ne bi bali dreka na čevljih, pira za rokavom in težke pesti Korošcev.
Če Ljubljančani slučajno najdejo kako Korošico, zna biti, da je ne razumejo. Še večja možnost pa je, da pokasirajo njen prezirljiv pogled, kot da se jim je pravkar na roko usral golob.
Stroge babice
Vipavke so tako kot Korošice deležne vzgoje strogih babic, ki jih je vojna naredila nepremagljive. Zato so pri njih zrasle v ponosne, samozadostne, trmaste vnukinje. Imajo izpit za kamion, pod umivalnikom rorcange, v avtu kleme, v žepu pa šraufenciger. In ne bojijo se pajkov.
Samo pri kačah bi znal biti problem, ampak ponavadi imajo več opravka s slepci in glistami.
Mogoče bi bil čas, da se omehčamo. Mogoče lahko prepustimo volan komu drugemu in mu verjamemo na besedo, ko rečejo, da imamo “seksi hležnje”.
Ta bo težka. Vedno smo se morale boriti za svoj prostor pod ljubljansko mikroklimo. Milijonkrat smo že nasankale, stokrat šle na led in velikokrat jokale. In vsakič, ko smo na tleh, nas pokonci drži misel, da se lahko kadarkoli vrnemo domov.
Korošica bi naredila isto
Vedno znova se rada vračam na Koroško in vsaj enkrat na leto v Vipavsko dolino. V Uhajne pobirat kakije pa na joto z mesom in štrudl iz domačih jabolk. S težkim srcem in še težjo nogo jo skliznem mimo Podrage. Če se enkrat tam ustaviš, zlepa ne zlezeš iz njihovih kleti.
Iz mladih juncev so zrasli veliki junci. In iz malih src so zrastla velika srca. Ko te enkrat objamejo, jih nikoli ne pozabiš.
Kot ne bom nikoli pozabila tistega jutra, ko sem se po martinovanju zbudila v njihovi mladinski sobi. Nekdo je ponoči na sredo sobe navozil velik kup gnoja. Še danes ne vem zakaj. Niti kdo. Najbrž kaka besna Vipavka.
Korošica bi naredila isto.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 11. oktobra 2018, na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Usodna prijateljstva. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
