Desničarski diskurc je psihološka vojna. Levičarji, ne nasedajte!

Že nekaj časa z mešanico strahu in zgroženosti opažamo, da se desničarji ideološko in medijsko radikalizirajo. A to še ni vse! Zdaj ni več nobenega dvoma, da se desnica na medijskih platformah etablira in profesionalizira kot pomembna družbena sila.

Politična desnica si je v opoziciji zgradila premišljeno in natančno izdelano medijsko in komunikacijsko strategijo, ki se je njeni izvajalci držijo z zastrašujočo doslednostjo in vztrajnostjo.

Natečaj za “slovensko domoljubno pravljico, ki bo opozarjala na nevarnosti ilegalnih migracij in multikulturalizma ter krepila narodno zavest slovenstva” — razpisala ga je revija Demokracija — s pozitivnimi in negativnimi liki, kakopak, pri čemer naj negativce predstavljajo “tujerodne invazivne vrste” —, ni naključna perverznost.

Ne gre samo za to, da targetirajo najmlajše, najbolj gnetljive in jih vzgajajo po svoji meri. Gre tudi za “zapolnjevanje tržne vrzeli” in “zadovoljevanje odrinjenega kroga bralcev”.

Kako parirati?

Desnica je bila doslej zanemarljiva ali vsaj v podrejenem položaju tudi zato, ker je bila idealistična in ji je šlo za pravičništvo in poštenjakarstvo, seveda na čelu s popravljanjem domnevnih zgodovinskih krivic. Zdaj pa so začeli razmišljati ekonomsko. Zdaj jim bo šlo lažje in hitreje.

Pomemben del problema desničarske strategije je degradacija javnega diskurza z elementi psihološke vojne. Cilj njihovih ekstremističnih objav je sejanje ogorčenja in posledično netenje sovraštva.

Kako na to odgovarjati? Kako parirati? Kako zaradi tega ne izgubiti živcev? Bi to morali ignorirati? Bi morali odgovarjati galantno, argumentirano, celo intelektualno? Je na takšne moralistične, moralizatorske debilizme sploh možno odgovoriti še kako drugače kot z ignoriranjem ali z brezplodnim intelektualiziranjem? Recimo:

“Fuj, Evropa, nekoč si bila zibelka civilizacije, zdaj pa si se spremenila v smetišče izmečkov, ki plačujejo, da te lahko zastrupljajo s svojim smrdljivim zadahom!”

Gre za zaključno poanto teksta o poslovni (ali morda demografski?) konferenci o starševanjskih opcijah evropskih gejev — in ne o “sejmu otrok”, kot je pod naslovom Evropska Sodoma in Gomora: V Bruslju je septembra potekal 4. Sejem otrok, na katerem homoseksualni pari kupujejo novorojenčke od nadomestnih mater poročala spet Demokracija.

Če prav razumem razlago na spletni strani konference, je šlo za ekonomska, medicinska, etična in pravna vprašanja nadomestnega materinstva in istospolnega starševstva — ne pa o kupovanju že rojenih novorojenčkov.

Ampak kateri slovenski desni fanatik bo šel to guglat in čekirat?! In tudi če bi vedel, za kaj točno gre, ali je možno domnevati, da bi na to porekel vsaj takole:

“Hja, super, vsak po svoje. Bolje, da geji ‘rojevajo’ otroke, kot pa da evropsko populacijo redčijo otroci tujerodnih invazivnih vrst! Hvala vam, geji, da na problem gledate bolj praktično in daljnovidno — da nam ne bo treba nekega dne v brezizhodni demografski stiski uvesti plodonosnih dekel kot v fiktivni Republiki Gilead!”

Desničarji so postali pametni

Kako naj na to odgovori normalen človek? Ali na novico, da je v Tomišlju — kjer živi Spomenka Hribar, “prijateljica Milana Kučana”, in da je bila “prisotna tudi policija” — povsem slučajno izbruhnil požar (in niti ne pri inkriminirani gospe)?

Kako naj odgovori normalen človek na fake news o begunčevem poskusu posilstva deklice v Kočevju? Policija je informacijo demantirala, tu in tam kak medij denunciral — desničarji pa imajo še kar naprej ta post na spletni strani — s pripombo, da informacijo “preverjajo”.

Mnogim bo članek ostal v glavi, ker so ga enkrat prebrali in ga zlepa ne bodo pozabili. Tudi če mu niso verjeli — ali mogli verjeti — prvič, se bodo nekoč v prihodnosti spomnili samo še informacije, ne pa tudi demantija ali kaj šele njene nepreverjenosti, izmišljenosti, fiktivnosti, njenega fakenessa.

Tudi to ni naključje. Desničarji so postali pametni. No, vsaj prebrisani. Vedo, kako se stvári streže. Takšna je njihova uredniška politika. Njihova psihološka taktika.

Pa še nekaj. Če niste vedeli, medijski desničarji znajo skupaj držati in seštevati (ali množiti). Vsak tak šoder news, ki ga objavijo, je objavljen najmanj trikrat, v treh medijih — na Novi in Škandalu 24 in v Demokraciji, če ne še večkrat kje drugje.

Desnica ustvarja svoj informacijski ekosistem. Regulira si družbeno klimo. Dela si vreme.

Diskreditacija in demontaža

Glavna cilja clj desničarjev sta diskreditacija in demontaža doslej prevladujočih in sprejetih družbenih, političnih, socialnih, kulturnih vrednot, ter propagiranje in uveljavitev drugih, napaberkovanih in reklamiranih iz zgodovinske ropotarnice konservativnosti, kolonializma, nacionalizmov, (neo)liberalnosti, (anti)utopij, fašizmov, totalitarizmov.

Toda tako kot vse vrednote, ki jih desničarji sesuvajo, niso nujno levičarske — čeprav jih tako pač deklarirajo, da bolj vžge —, tudi vse tiste nadomestne, ki jih vsiljujejo, niso nujno nesprejemljive ali celo škodljive.

Desničarski ekstremizem ni samo komunikacijski stil dobro naučenega in vedno bolj rutinskega retoričnega pretiravanja. Ne gre samo za specialni efekt hiperbol v tej medijski kakofoniji, ko se je treba dreti, da te sploh kdo sliši.

Ta ekstremizem je tudi provokacija z natančno določenim in predvidljivim učinkom. Gre za to, da hočejo desničarji levičarje spraviti ob živce in ob pamet. In treba je priznati, da jim gre to še veliko bolj od rok kot šuntanje tako imenovanih neodomobrancev, ki se pripravljajo, da grejo branit južno mejo pred migranti.

Predvidljivo cepetanje

Povprečno zgrožena reakcija dobromislečega Slovenca na te eskapade je dokaz, da je desničarstvo v resnici samo zrcalna, vrednostno obrnjena slika levičarskega dušebrižništva, ki ne samo da v vsakem drekcu-pekcu vidi že rasističen izpad, temveč si pri tem pomaga z drastičnimi družbenimi, včasih celo kazenskimi sankcijami.

Hočem povedati, da desnica postaja etabliran, čeprav zaenkrat samo napol legitimen, samo samolegitimiziran sogovornik v tem ne popolnoma nesmiselnem kulturnem boju.

Toda problem je v tem, da legitimnost izgublja tudi levica s svojim praznim govoričenjem in s predvidljivimi, tudi vedno bolj radikalnimi reakcijami na desničarske ekstreme — in da levičarji pri tem ne pogruntajo, da delajo natanko to, kar jim očita ali magari podtika desnica.

Če nočejo, da se bo tehnica nagnila na drugo stran, se bodo morali resno zamisliti nad sabo, namesto da se borijo proti mlinom na veter, v katere sami pihajo.