Pahor v OZN: “Poslušaj, Hans, tudi mi smo del te zgodbe.”
Predsednik Pahor je imel na zasedanju Generalne skupščine OZN soliden govor. Izrazil je podporo multilateralni ureditvi sveta kot edinemu načinu zagotovitve trajnega miru in varnosti v svetu. Poudaril je tudi pomen spoštovanja človekovih pravic, brez katerih po njegovem ne more biti ne miru ne razvoja.
Slišali smo sporočilo odgovornega državnika, ki brani načela, ki jih ogroža nacionalistični populizem oz. “ideologija patriotizma” — kot se je v govoru dan pozneje izrazil Pahorjev stanovski kolega Trump.
V Sloveniji so nekateri opazili predvsem tisto, kar je bilo v predsednikovem govoru izpuščeno — namreč arbitražni sporazum. Spraševali so se, zakaj predsednik ni izkoristil priložnosti, da pred svetovno javnostjo potoži, kakšna krivica se nam godi.
Tudi na to je imel Pahor odgovor, ki si zasluži pohvalo. Omembi arbitražnega sporazuma da se je izognil zato, je dejal, ker vsi, ki jih to zanima, zadevo poznajo — hkrati pa noče, da bi Slovenija postala država “enega problema”.
Politika “enega problema”
Slovenija ima s politiko “enega problema” in diplomacijo, ki se nikakor ne more odtrgati od vrtanja po lastnem popku, težave že od prvih let po osamosvojitvi.
Spominjam se zgodnjih 90. let, ko sem kot mlad diplomat v ekipi prvega slovenskega veleposlanika v Bruslju dr. Borisa Cizlja pomagal utirati prve slovenske korake v Evropo.
Drug za drugim so se v belgijski prestolnici vrstili visoki predstavniki mlade slovenske države in vsi po vrsti so vsak razgovor z evropskimi predstavniki začeli z istim stavkom: “Slovenija je mlada srednjeevropska in sredozemska država, ki nima nobene zveze z vojno na Balkanu.”
S človeškega vidika je bilo to sporočilo mogoče razumeti. Vojna je le nekaj let nazaj oplazila tudi Slovenijo. Z zunanjepolitičnega vidika predstavljanja Slovenije kot članice mednarodne skupnosti, na katero je mogoče računati, pa je to bil strel v koleno. Evropski komisar Hans van den Broek je ob slovenskem tarnanju kar naprej in prav nič diskretno zavijal z očmi.
Tudi njegovo reakcijo je bilo mogoče razumeti. Medtem ko so v naši neposredni soseščini nosile glavo naprodaj modre čelade iz Gane, Nepala in Finske, je on moral poslušati, kako da Slovenija s to vojno, ki je divjala le nekaj kilometrov od njenih meja, nima in noče imeti nič opraviti.
Nebalkanska Slovenija
Po enem od teh srečanj sem odposlancem iz Ljubljane predlagal drugačen pristop:
“Poslušaj, Hans, mi smo del te zgodbe, poznamo ljudi, mentaliteto in jezik. Slovensko približevanje Evropi je nagrajevanje opcije, ki je ob osamosvojitvi izbrala demokracijo, človekove pravice in vladavino prava. Evropska Slovenija je lahko del rešitve za Balkan.”
Milo rečeno, moja naivna pobuda ni naletela na odobravanje. Evropejci so še nekaj časa zavijali z očmi.
Ta primer je ilustracija težave, ki slovensko diplomacijo spremlja še danes. Imamo zunanjo politiko, ki je usmerjena navznoter. Sporočilo o nebalkanski Sloveniji nikoli ni bilo namenjeno van den Broeku, temveč domači javnosti. Seveda je tudi zunanja politika del domače politične realnosti, zato ne sme zanemarjati javnega mnenja. Biti pa mora pri tem sposobna, da na dolgi rok gradi mednarodno pozicijo in vpliv, s katerima je država sposobna braniti svoje strateške interese.
Multilateralizem
Ta drugi del enačbe nam je vedno šel slabše od rok.
Majhne države so v mednarodnih odnosih vedno šibkejše in bolj ranljive, zato je poudarek slovenskega predsednika na pomenu multilateralizma še toliko bolj na mestu. Ta je tudi edini, ki ponuja okvir za uveljavljanje in zaščito interesov držav, kot je Slovenija.
Toda ta vpliv in zaščita interesov tudi v multilateralnem svetu ne prideta sama od sebe, ampak je treba vanje vlagati — dolgoročno, strateško in inteligentno. Nas to nikoli ni preveč zanimalo. V mednarodni politiki smo največkrat raje tiho in brez idej, izjeme so bolj rezultat truda in talenta posameznikov kot pa plod strateških načrtovanj. Namesto aktivni smo raje servilni. Namesto da bi imeli jasna stališča do pomembnih vprašanj, ki bi nam prinesla prepoznavnost in ugled, raje mencamo in čakamo, v katero smer se bo obrnil veter. Ko poskušaš ugajati premnogim, te na koncu ne spoštuje nihče.
In kot povsod je tudi v zunanji politiki pol uspeha že to, da se pojaviš. Tudi to nam ne gre od rok. Kot je bilo nedavno objavljeno, je Slovenija na samem dnu, ko gre za prisotnost ministrov na sestankih v Bruslju.
Žena nas je prevarala s sosedom
Slovenija ni tako majhna, kot jo majhno in nepomembno delamo sami. Z zunanjo politiko, ki ne sega čez državno mejo, pač ne moreš uspešno braniti svojih interesov. Prepozno je, če se zbudiš šele potem, ko se ti zgodi arbitražni sporazum.
In prav nič ne pomaga, če potem izkoriščamo vsako priložnost, da tarnamo in stokamo, kako da se nam godi krivica. Razumevanja, sočutja in podpore lahko pričakujemo toliko kot možakar, ki na zabavi vsakomur toži, da ga je žena prevarala s sosedom.
To ne pomeni, da se ne smemo in ne moremo truditi za uveljavljanje arbitražnega sporazuma. Toda koristno bi bilo, če bi se tega in drugih zunanjepolitičnih izzivov lotevali bolj inteligentno, bolj profesionalno in bolj dolgoročno, kot to počnemo danes. Pametno bi bilo, če bi Slovenija vodenje postopkov glede arbitraže prepustila nekomu z mednarodnopravnimi in zunanjepolitičnimi izkušnjami, znanjem in ugledom, ne pa nekomu s hipoteko rasistične neotesanosti.
Priložnost za selfi
Ugled v mednarodnih odnosih je za majhne države brez posebne gospodarske, politične ali vojaške moči zelo pomemben in včasih odločilen adut. Tudi zato je bil govor predsednika Pahorja v New Yorku — tudi glede prihodnje usode arbitražnega sporazuma — za Slovenijo gotovo koristnejši, kot če bi tribuno GS izkoristil za tarnanje nad usodo in krivico, ki se nam godi.
V govoru se je predstavil kot odgovoren in načelen državnik, ki ga skrbi prihodnost sveta. Tako se v mednarodnem okolju pridobivata ugled in vpliv. In kaj bi šele bilo, če bi predsednik v državniški drži in načelnosti zdržal dlje kot do vrste, v kateri so vzhodnjaki čakali na priložnost za selfi z Donaldom in Melanio …
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 9. oktobra 2018, pod naslovom Mini mi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.