Snobizem ali ideologija: Za našega kengurujčka je dobro le najboljše

Naj jasno zapišem: primer Kengurujčki je mesto resnice slovenskega postsocializma. Mislim na grozljivi prizor otroka, zamotanega v rjuho — in to čez glavo — in še pod vzmetnico posteljice, v kateri naj bi spal. 

In to iz več razlogov. Prvi je dejstvo, da v slovenski postsocialistični družbi lahko vsak dela vse. Tega smo vajeni že iz politike. Ministrov, ki se sprehajajo iz enega resorja v drugega, ne da bi bili strokovnjaki za katerokoli področje, ki mu ministrujejo.

O škodljivosti te logike sem pisala že večkrat. A po mojem ljudem ni bilo jasno, o čem sploh pišem. Kaj bi lahko bilo narobe s tem, če vsi delajo vse?

Upam, da je ob pogledu na zvezanega otroka pod vzmetnico postalo jasno, kaj je s tem narobe. Vsako delo zahteva določena znanja in minimalne standarde profesionalnosti. Moralnost. In še kaj.

Manipulacije in vse, kar zraven spada

Drugi razlog, zakaj zloraba otrok v vrtcu Kengurujčki na grozljiv način ilustrira stanje slovenske družbe danes, pa je bila izjava lastnice ustanove. Ta je povedala, da gre za neresnice in da bo na te obtožbe ustrezno reagirala. Prav. Kaj bi lahko bilo neresničnega v posnetku zvezanega otroka pod žimnico? Kaj bi lastnica zavoda lahko dokazovala? Da se je otrok zvezal sam? Da si je zvezan rjuho še potegnil čez glavo? In nato položil nase še vzmetnico? Bo morda dokazovala, da je to naredila uslužbenka, ki je vse skupaj posnela in dala v javnost?

Po mojem lahko pričakujemo vse. Tako prvo. Kot drugo. Pri čemer bo dokazovanje prvega verjetno težje. Dokazovanje drugega pa možno. Kar pomeni, da nadaljevanje, ki bo vsaj tako razburljivo kot v svet poslani posnetek, še sledi.

Pri tem se tudi bojim, da bo pravna obravnava tega primera spet omogočila manipulacije in vse, kar zraven spada. Česar smo pri pravnih obravnavah v nebo vpijočih afer že vajeni. Razumem, da ni mogoče vsakega osumljenca kar tako obtožiti. Ne razumem pa, kako je mogoče, da nekatere afere zastarajo, preden je sploh kaj narejeno. Predvsem pa ne razumem, da nekatere reči — recimo trgovina z orožjem, Patria itd. — sploh lahko zastarajo. Bo tudi primer Kengurujčki zastaral, preden bo sploh kaj ugotovljeno in postorjeno?

Socialne veščine in moralni imperativ

Naslednji razlog, zakaj je treba imeti primer Kengurujčki za ilustracijo današnje slovenske družbe, je v tem, da je posnetek dokaz odsotnosti socialnih veščin in moralnega imperativa pri tistih, ki zlorabljajo otroke. Izgubljanje socialnih veščin in moralnega imperativa, ki na ravni posameznika pomeni izginjanje vesti, je vedno bolj množično. Opazimo ga tako v osnovnih kot tudi v srednjih šolah. Opazimo ga na univerzah. Pa ne samo med učenci, dijaki in študenti. Ampak tudi med učitelji in profesorji.

Tisti, ki imajo s tem probleme, so patološki narcisi. V slovenski družbi so prisotni povsod. Med politiki. Med gospodarstveniki. Med menedžerji. In očitno tudi med “vzgojitelji” v vrtcih.

Patološki narcisi ne delajo po vesti. Ne usmerja jih to, kar je prav. Usmerja jih kalkulativni um. Lastna korist. To, kar je za njih “fajn”. Ali v primeru Kengurujčki: lastna korist = lastni zaslužek. “Fajn” za njih pomeni, da v delo z otroci vložijo čim manj časa.

Kombinacija obojega pa je, da pridejo do čim večjega zaslužka s čim manj dela. Kar je slavljeni princip slovenskega postsocializma. Ki ga je mogoče pretvoriti v produktivnost. Ali v konkurenčnost. Itd. Ker s produktivnostjo in konkurenčnostjo ni nič narobe, ne? Tema dvema principoma je treba podrediti celotno družbo, ne?

Ideološka matrica

Nazadnje pa je treba omeniti še ideološko matrico primera Kengurujčki. Zakaj se ljudje sploh odločijo za privatne vrtce, ko pa vendar obstajajo javni? Tudi ti niso brez napak, vendar imajo strokovne kadre in dosegajo visoke standarde.

Nekateri starši se odločajo za privatne vrtce zato, ker so snobi. Ker za njihove otroke javno, državno ni dovolj dobro. Za njihove otroke je dovolj dobro le najboljše. Tipična logika narcistične socializacije. Logika staršev, ki s takšno socializacijo uničujejo svoje otroke. Ki je v Ljubljani, leglu slovenskega snobizma, že zelo prisotna.

Nekateri pa se za privatne vrtce odločajo iz ideoloških razlogov. Ker je vse, kar je javno, državno, v njihovih očeh ideološko kontaminirano. Ostanek socializma. Hkrati pa je vse, kar je privatno, boljše od državnega. Javni vrtci so v očeh obojih — tako snobov kot ideologov — zanič. Zato je treba dati otroke v zasebne vrtce. In to neglede na to, kakšne standarde ti dosegajo. Če jih sploh dosegajo.

Instrumentalizacija lastnih otrok

Zato v primeru Kengurujčki niso krivi samo tisti, ki so v tem “vrtcu” delali to, kar vidimo na posnetkih. Krivi so tudi starši. S svojo odločitvijo za privatni vrtec so krivi, da so njihovi otroci pristali pri Kengurujčkih.

In če nič drugega, bi se morali vprašati, katera logika jih je vodila pri odločitvi, da otroka vpišejo v privatni vrtec. V katerem očitno niti preverili niso, kakšna strokovna dokazila ta vrtec ima. Ker nekateri privatni vrtci jih namreč imajo.

Če je starše vodil snobizem ali ideološko razmišljanje, so oni tisti, ki so za svojo logiko žrtvovali in instrumentalizirali lastne otroke.