Jin & Jang Plestenjak: Hiša in dom, moški in ženska

Ne, glasba Jana Plestenjaka ni bila nikoli moja prva izbira. Ne rečem pa, da ni bila druga. Ampak v tem kratkem zapisu ne bom govoril o njegovi glasbi, temveč o njegovi estradniški vlogi in kritiki, ki mu jo je namenila Mladina.

V članku z naslovom Prava družina in prava ženska po meri Jana Plestenjaka se novinarka obregne ob pevčeve preference glede žensk in poglede na ustvarjanje družine, kot jih Plestenjak predstavlja v svojih intervjujih.

Da, brez dvoma so Janovi pogledi do neke mere konservativni in slonijo na tradicionalnih predstavah o spolnih vlogah, spolnih identitetah, na spolnih “stereotipih”. Se strinjam.

Toda v čem je problem? Zakaj bi bile tradicionalne predstave o spolnih vlogah manj vredne od netradicionalnih? Zakaj bi jim morali odreči domovinsko pravico v medijih, ki da Plestenjaku “nekritično namenjajo prostor”?

Izredno žaljivo?

“Majda Vrhovnik” na koncu označi Plestenjakove izjave za “izredno žaljive”. Lahko bi se nekoliko bolj potrudila in kakšno od žaljivih izjav tudi izbrskala in predstavila bralcem. Razen če je s to oznako ciljala na to, da je vsako izražanje konservativnih pogledov na spolne vloge v javnosti “izredno žaljivo” za tiste, ki se v teh pogledih ne najdejo?

Ob takšni občutljivosti do izjavljanja o življenjskih preferencah oz. preferencah glede moralnih načel se lahko samo zjočemo nad svobodo, da si v moralnem vakuumu atomizirane družbe gradimo popolnoma avtorski moralni sistem, na katerega nihče ne more vplivati, in ga vsiljujemo samo celicam svojega telesa. Lahko pa celo lastnim otrokom ob prvih znakih zavesti zapovemo svobodo pred našimi do njihovih specifičnih bioloških in osebnostnih karakteristik represivnimi pogledi na svet.

Za spolno enakost občutljiva ušesa

Dobro, nazaj k Janu.

Novinarka med zanjo spornimi pevčevimi izjavami navede za marsikoga, če ne celo za večino prav blagozvočne besede: “Moški zgradi hišo, ženska pa naredi dom.”

Seveda, za spolno enakost občutljivo uho bo v tej izjavi slišali nezaslišano razlikovanje med vlogami moških in ženskih — češ, moški spada v javno sfero, v “družbo”, kjer zagotovi denarna sredstva za hišo, v njej (in samo v njej) pa bo potem živela ženska, kjer ji je mesto.

Ženska bo “zasebno sfero” posvetila s svojimi prirojenimi sposobnostmi in iz hiše ustvarila s pomenom, čustvi in duhovno vsebino napolnjen dom. Med moškim in ženskim družbenim delovanjem ni relevantnih, kaj šele prirojenih razlik, bo reklo to uho. Vsak poskus javnega sklicevanja na te razlike ni nič drugega kot nedopustno potrjevanje do žensk zatiralske ideologije.

Kulturni boj

Kot študentu sociologije kulture kot emancipatorne vede mi je jasno, da sta breznormnost in anomija v javni sferi mokre sanje pravovernih kulturnih marksistov. Preferiranje določenih družbenih norm — še posebej dominantnih — je za ta diskurz nesprejemljivo početje, saj da posameznike, ki se tem normam ne podrejajo, s tem postavljajo v položaj družbeno zatirane manjšine.

Ne! Družbene norme so balzam za kohezivnost, notranjo stabilnost in moralni kapital družbe. Seveda! Čeprav bodo včasih — če že ne kar vedno — nekoliko neprikladne za tiste, ki se jim iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo ali ne želijo podrediti.

Pa vendar! Življenje ni praznik! Vtis imam, da se najtrša kopja kulturnega boja lomijo prav na tej premisi: konservativci se zavedajo neizbežnosti “pekla” oz. momenta “trpljenja” v svetu, progresivni liberalci pa sanjajo o svetu, kjer bo “vse vsem OK”. 

Ne, svet ni narejen za popolno harmonijo! Popolno harmonijo najdemo kvečjemu v meditacijah o resničnostih drugačnega reda, medtem ko politične cilje prilagajajmo možnostim naše dejanskosti.

Še preden sem se zavedel, sem postal vojak v kulturnem boju. Pa naj bo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v ponedeljek, 5. junija 2017, pod naslovom Jing & Jan: Plestenjak v. Mladina. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.