Jon Stewart zapušča Daily Show. Podpiramo. Ker podpiramo satiro.

13.2.2015 / 09:56 Komentiraj
Simbol dveh generacij liberalnih ZDA odhaja kot zmagovalec. Vrednote, ki jih je zagovarjal v svojem šovu, so prevladale.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Odločitev Jona Stewarta podpiram. Pa ne zato, ker ne bi maral Stewartovega humorja ali ker bi mislil, da se je »izpel«. Ravno obratno.

Za posameznike Stewartovega psihološkega profila je značilno nenehno nihanje v kakovosti, ki je le druga plat neusahljive inspiracije. Ko že mislimo, da je njihov trenutek mimo, nas znova presenetijo z izvrstnim performansom.

Stewart bo imel posrečene in manj posrečene trenutke, toda nikoli se ne bo izpel. Zato bi satiro, kakršno je zastavil v svojem šovu, lahko nadaljeval v nedogled. Ostal bi zabaven, vendar bi zdrsnil v irelevantnost.

Formatiranje politične senzibilnosti

Daily Show namreč ni bil uspešen le zato, ker je bil zabaven in pronicljiv. Uspešen je bil, ker je skozi satiro formatiral neko politično senzibilnost. Natančneje: formatiral je obliko zmerne progresivno liberalne kritične drže, ki se je uveljavila med mlado izobraženo populacijo v devetdesetih in si nato v prejšnjem desetletju počasi, a nezadržno utirala pot v mainstream.

Jon Stewart je bil spremljevalec tega dolgega pohoda. Bil je nesporna kulturna referenca dveh generacij urbanih Američanov, rojenih po letu 1965 — edinih, ki sta leta 2012 večinsko glasovali za Obamo, in to tako množično, da sta mu omogočili zmago. Z nebrzdanim sarkazmom, ki je znal biti nesramen, ne da bi prestopil meje dobrega okusa, je ključno sooblikoval konsenz te demografske skupine o tem, kaj je zdrava pamet in kaj je odklon od njega in torej vredno posmeha. Kar je vloga vsake kakovostne satire.

Daily Show je tako postal simbol neke dobe. Stewartov intuitivni um se je očitno zavedal, da se ta doba približuje koncu. Zato se je odločil zaključiti to fazo svoje profesionalne kariere. Če bi jo nadaljeval, bi najbrž ostal priljubljen, vendar bi počasi izgubil položaj osrednje kulturne reference.

Kulturni boj po ameriško

Doba, ki se izteka, ima svoje ime: reče se ji kulturni boj. Gre za obdobje v ameriški politiki, ko so politično delitev na levo in desno povečini določale kulturne preference. Zato so tudi razlike v ekonomskih pogledih prevzele obliko kulturnih spopadov.

Ta pojav se je krepil skozi devetdeseta, a je postal relevanten politični dejavnik šele ob koncu desetletja, ko je Clintonovim republikanskim nasprotnikom iz predsednikove zasebne moralne drže uspelo ustvariti prvovrstno politično vprašanje.

Razvoj je bil pravzaprav logičen. S Clintonom se je Demokratska stranka ekonomsko pomaknila globoko v desno — vsaj iz perspektive politike, kakršno je zagovarjala med letoma 1968 in 1992 — in s tem republikancem spodnesla vzvod, s katerim so uspešno tekmovali v tistih zveznih državah, ki dejansko proizvajajo bogastvo.

(Za perspektivo: države, ki so leta 2000 večinsko glasovale za Busha, so skupaj proizvedle le slabo tretjino ameriškega BDP. Tiste, ki so leta 2012 podprle Mitta Romneya, pa manj kot 15%.)

Zato so se Republikanci morali znova iznajti kot stranka kulturnega konservativizma — in črpati svojo moč iz resentimenta »globoke Amerike« nad ekonomsko uspešnejšimi, »kulturno evropeiziranimi« in »moralno sprevrženimi« liberalnimi elitami zahodne in vzhodne obale.

Tako je nastala politična polarizacija ameriške družbe, ki je zaznamovala zadnji desetletji: na eni strani koalicija med najbogatejšim slojem in revnejšim, manj izobraženim segmentom belega prebivalstva na jugu in srednjem zahodu, na drugi pa naveza med progresivno večino nove kognitivne elite, liberalnim srednjim slojem, ostanki starega delavskega razreda ter etničnimi in verskimi manjšinami.

Ob tako bizarni konfiguraciji ni čudno, da so se kot najbolj prodorni politični komentatorji uveljavili — komiki.

Skupina, ki je izpadla iz te polarizacije (libertarna manjšina nove kognitivne elite), je svojega predstavnika našla v South Parku: eni redkih satir, ki se je enako neusmiljeno lotevala obeh Amerik.

Kulturna matrica republikanstva se je iztekla

Progresivci pa so svojega nespornega junaka našli v komiku, ki v času patriotske mrzlice po 11. septembru niti za ped ni popustil v svoji kritični liberalni drži — Stewartu.

Opazovalci ameriške politike smo razliko med »modrimi« in »rdečimi« državami že tako ponotranjili, da smo skoraj povsem pozabili, da je nastala šele pred petnajstimi leti. Danes se nam zdi skoraj nemogoče, da bi »modra« Kalifornija glasovala za republikanskega predsednika. Pozabljamo pa, da je med leti 1952 in 1992 vselej (z eno samo izjemo: in ne, to ni bil Kennedy) z znatno večino podprla republikanskega kandidata. Globoki jug smo se navadili videti kot »rdečo« trdnjavo in se ne spomnimo, da so številne južne države vse do leta 2000 veljale za swing states. Recimo Louisiana je med letoma 1944 in 1996 natanko sedemkrat glasovala za republikanskega in sedemkrat za demokratskega predsedniškega kandidata. Nazadnje za Clintona — obakrat.

Kulturna matrica, ki je Louisiano, Zahodno Virginijo, Arkansas, Georgio in druge socialno konservativne države, ki so v preteklosti glasovale za demokrate, pretvorila v republikanske trdnjave, se je iztekla. Končala se je z zmago paradigme, ki jo predstavlja Stewart.

Rod Dreher, eden prodornejših ameriških konservativnih kolumnistov, je nedavno zapisal, da v njegovi Louisiani velikanska večina mladih zagovarja bolj ali manj iste vrednote kot v New Yorku ali San Franciscu. Na podlagi podatkov, da 80% Američanov, mlajših od 35 let, podpira istospolne poroke, da se je le 49% od njih pripravljenih razglasiti za »patriote« in da se jih ima 64% za »ne pretirano religiozne«, Dreher zaključi, da bo socialni konservativizem kmalu izginil kot politični faktor, saj je izgubil demografsko podlago svoje družbene reprodukcije.

Politični delitvi na podlagi kulturnih diferenciacij je odklenkalo. Ameriška politika se bo kot že velikokrat rekonstruirala po drugih linijah. Vzpon libertarne opcije znotraj Republikanske stranke in vse večja trenja med zagovorniki progresivnih in liberalnih vrednot znotraj demokratskega tabora že nakazujejo obrise nove paradigme.

Univerzalni nauk Jona Stewarta

Jon Stewart torej odhaja kot zmagovalec. Vrednote, ki jih je s sproščenostjo, doslednostjo, intelektualnim pogumom in inteligenco zagovarjal s svojo satiro, so prevladale.

Seveda je ameriški konservativizem na kulturnem in miselnem področju še vedno sposoben proizvesti marsikaj pametnega in navdihujočega. A ti doprinosi ostajajo zaprti znotraj izoliranih intelektualnih krogov. Izven njih prevladujejo glasovi, ki so vir posmeha za liberalne satirike Stewartovega kova in ki so kljub kratkoročnim uspehom grobarji lastne prihodnosti.

Progresivni liberalizem je prevladal, ker je bil intelektualno bolj pošten, bolj sproščen, bolj spoštljiv do notranjih razlik, kulturno bolj inovativen in bolj zabaven. Ker je imel Jone Stewarte. Konservativne ideje so zastopale javne osebnosti, ob katerih inteligentnega človeka zaboli glava, če jih posluša.

To je univerzalni nauk Jona Stewarta: Vse neumno in neprepričljivo bo poraženo. Še zlasti, če ima opravka z nasprotnikom s smislom za humor.

Univerzalni nauk Jona Stewarta: »Neumnost bo poražena. Še zlasti, če ima opraviti z nasprotnikom s smislom za humor.«
FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE