Zbogom, orožje: Kako so desničarji vrgli Tita Turnška na finto
V zgodbi o sklepu predsednika ZZB NOB, ki je spominskim partizanskim četam prepovedalo nošenje muzejskega orožja na prireditvah, ne gre samo za orožje. Če je kdaj sploh šlo.
Protesti, ki se širijo v borčevski organizaciji proti predsedniku Titu Turnšku, da navodila ne bodo upoštevali, v medijskih debatah na to temo zamegljujejo bistvo dogajanja. To ni samo v slaboumni presoji predsednika, temveč tudi v njegovi neprimernosti, da bi vodil to častitljivo organizacijo. Dikcija prepovedi ne pušča dvoma:
“Na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih, ki jih organizirajo Zveza ali združenja borcev za vrednote NOB, je kakršnakoli uporaba orožja, muzejskega, replik oziroma kateregakoli orožja, prepovedana.”
Problem s to Turnškovo odločitvijo je v tem, da je spregledal politično manipulacijo in nasedel na propagando novinarskih postreščkov SDS. Ti so vsilili za lase privlečeno primerjavo med nošenjem orožja pripadnikov Šiškove straže in borcih na spominskih slovesnostih.
Intelektualno nedorasli Turnšek
Situaciji intelektualno nedorasli Turnšek je klonil pod medijsko orkestrirano tezo, da imajo “njegovi” spominski postroji status paravojaških enot. Očitek največje opozicijske stranke ter Janševih medijev in portalov — ki jih je vsak dan več — mu je očitno segel do srca. Omenjeni postreščki se verjetno še danes držijo za trebuh od smeha.
Predstavljajmo si, da bi se ob izmišljeni retorični bravuri, da je Milan Kučan predlagal likvidacije — kar naj bi domnevno izrekel 23. februarja 1994 —, Milan Kučan sam odločil obsoditi svoje besede. No, dobili bi enak učinek.
Da je trik z diskreditacijo in likvidacijo je kolosalna manipulacija, ki jo Janšev krožek ponavlja že skoraj 25 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Ta obletnica demonstrira trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja — saj je popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice.
Deklasirati svoje na raven Šiškovih
Nazaj k Turnškovi mentalni podobi.
Človek, ki gleda vaje Šiškovih paravojakov, ki so se v svoji domišljiji odcepili od države, da bi jo obvarovali pred namišljenim sovražnikom, potem pa v lastnih vrstah na primeru komemorativnih in drugih svečanosti prepozna sorodno paravojsko, je kognitivno res močno obubožan. S tem je dejansko deklasiral svoje tovarišice in tovariše na raven Šiškovih čudakov.
Turnškova slepota in kratkovidnost sta pripeljali do zmagoslavja politično-medijskega alt-right postroja. To lahko razberemoi že iz naslovov kot recimo Nevarni za ustavni red države: Tit Turnšek priznal, da so na paravojaških partizanskih proslavah sodelovali oboroženi pripadniki – kje je bila takrat policija?.
Policija, kje si?
Najbolj koncizno se je debakel Turnškovega sklepa pozakal v pričakovani reakciji šefa SDS, ki zna zadeti tarčo in kaznovati svojo žrtev:
“Ukaz poglavarja Tita, s katerim: 1. priznava, da ZZB ustanavlja uniformirane paravojaške formacije; 2. pove, da imajo ‘spominske čete ZZB’ poleg trofejnega še vsakovrstno “drugo orožje”; 3. prepoveduje uporabo orožja na javnih prireditvah. Hm, kje je bila @policija_si doslej?”
Čeprav zgodba s Šiškom Janše nikoli ni tangirala in paravojaškega postroja niti ni obsodil — po razkritju vpletenosti članov podmladka SDS je za kaj takega seveda imel še tem manj razlogov —, je Turnška pritisnil ob steno. Ni mogoče spregledati Janševega zadovoljstva, da mu je Turnšek v tej propagandistični operaciji trapasto nasedel.
Rovte kot napačen argument
Janša je torej Turnška ujel v past. S sklepom o prepovedi nošenja orožja je Turnšek storil nekaj, česar mu ne bi bilo treba: priklonil se je tezi o nezakonitem nošenju orožja, čeprav v primeru ZZB takšne prepovedi ni.
Kot so te dni pojasnili na MNZ, po Zakonu o orožju ni problematično uporabljati orožja, ki je onesposobljeno in ki ima potrdilo MNZ. Isto velja tudi za imitacije orožja — vendar pod pogojem, če gre za prireditev, na kateri je takšna raba smiselna. Spominske in komemorativne slovesnosti v čast NOB pa nedvomno so takšnega značaja.
Razen Turnška so nasedli tudi nekateri mediji. Ti so priskrbeli še en nesmiseln argument: češ, orožje nosijo tudi udeleženci domobranskih postrojev v Rovtah — pa tega Janševi niso obsodili. To trditi pomeni sprejemati argument proti nošenju orožja na proslavah NOB.
Edino orožje, o katerem bi se v tej zgodbi res morali pogovoriti, je tisto iz orožarn medijsko-politične propagande. In o tem, da je z njim mogoče razorožiti borčevsko organizacijo
Turnškova reakcija je za izkušene izvajalce te propagande velik, že prav neverjeten uspeh, nad katerim so upravičeno odkrito navdušeni — ZZB pa je ob takem predsedniku vredna vsega pomilovanja.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v četrtek, 5. oktobra 2018, pod naslovom Prostovoljna razorožitev borcev: kako se je Turnšek ujel v past. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.