I’m loving it: Nobena neumnost ni več neumnost za vse
Pred dobrimi 25 leti sem bil povabljen na razgovor za službo. Sedel sem pred kakšnimi desetimi Američani iz vodstva Central European Media Enterprises (CME) — podjetja, ki se je takrat odločilo, da bo investiralo v televizije na področju bivšega vzhodnega bloka.
No, predvideval sem, da se bomo pogovarjali o viziji lansiranja prvega nedržavnega informativnega programa. O tem, kako bomo producirali zgodbe. Kaj bo za nas novica. Kakšen odnos bomo imeli do pokrivanja dogodkov v živo. Kdo bodo voditelji. Kako bo izgledala vremenska grafika. Kako bomo kot privatna televizija obravnavali športne novice.
Ampak eno izmed prvih vprašanj je bilo, kako vidim svoj odnos z oddelkom, ki bo tržil oglasni prostor.
Začel sem nekaj mutiti, moje jecljanje pa je eden od Američanov prekinil in mi povedal zgodbo s CBS.
Soja in meso
V oddaji 60 Minutes so objavili prispevek o kvaliteti šolske prehrane. Takrat je imel s šolami podpisano pogodbo McDonald’s. Bilo je predpisano, koliko mesa in koliko cenejše soje je lahko v vsakem obroku. Novinarji 60 Minutes so pregledali vzorce iz različnih šol in ugotovili, da je cenejše soje veliko več, kot je je bilo predpisano (in seveda plačano).
Ko so prispevek objavili, je McDonald’s klical v oglasni oddelek in zahteval popravek in opravičilo — ali pa da pri njih ne bodo več oglaševali. CBS pa je odgovorila, da bodo v naslednjih oddajah objavili še nadaljevanja zgodbe, če bo McDonald’s res umaknil oglaševanje.
Prišli so nazaj
V prvih letih delovanja Pop TV se je eden od mobilnih operaterjev — to so bili časi, ko sta bila na trgu samo dva operaterja, oba tudi med največjimi oglaševalci — odločil, da bo spremenil cene svojih paketov. Odločili smo se, da bomo njihove nove cene primerjali s cenami drugega operaterja. Sami so hoteli prispevek samo o njihovi ponudbi. Mi pa smo vendarle objavili primerjavo obeh cenikov in ostali brez njihovih oglasov.
Čez nekaj mesecev so začeli spet oglaševati.
Ti dve zgodbi nista mantri o neodvisnem, avtonomnem novinarstvu, ampak zgodbi, ki sta bili nekoč realnost.
Toda ali res samo nekoč? So res oglaševalci tisti, ki bi lahko narekovali vsebinsko usmeritev določenega medija? Tudi če gre za strankarski medij?
Pred 5 leti? Pred 25? Neumnost!
Medijski svet se je spremenil. Še pred 25 leti je bila ideja, da bi strankarsko glasilo takratne Zveze komunistov (ali kakorkoli se je že takrat imenovala), spremenili v magazin z ne samo političnimi vsebinami, totalen kolaps — ker je bil medij vezan pač na eno samo stranko. In še pred petimi leti bi bila ideja, da je lahko medij, direktno povezan z vrhom politične stranke, obsojena na propad.
Se je svet res tako spremenil, da bi recimo McDonald’s nehal oglaševati v nekem mediju in s tem rekel, naj bralci tega medija pač ne jejo njihovih hamburgerjev? Ali da fani Nove24TV ne bi smeli uporabljati uslug Telekoma Slovenije?
Za nekatere je to čista neumnost, za druge pa resna zadeva, o kateri je treba razpravljati.
Walter Cronkite je “pred sto leti” v vsaki oddaji končal poročila z besedami: “That’s the way it is.” — in s tem povedal, da je svet, kot ga sam prikaže, “takšen, kot pač je”. Kar danes pomeni, da ni več nobene neumnosti, ki se nekomu ne bi zdela pametna stvar.