Pain in the ass Savič proti Telekomu, Novi24TV? Oglaševalci že/ne vejo.

Pain in the ass Domen Savič se je spravil na Telekom Slovenije, ker oglašuje na Novi24TV.si. Že nekaj tednov jih skoraj vsak dan interpelira na Twitterju in z zaigrano prostodušnostjo sprašuje, ali so Novine imbecilne in hujskaške vsebine ob njihovih oglasih v skladu s Telekomovimi korporativnimi vrednotami.

Če sem prav razumel, so mu iz Telekoma lakonično in brezosebno odgovorili, da se v uredniško politiko medijev ne spuščajo — sicer pa njegovo teženje ignorirajo.

Pri vsej tej antipatičnosti inkriminiranega spletnega portala bi nekredibilnega težaka lahko ignoriral še kdo drug. Toda zadeva je postala resnejša, ko se je celo Radio Slovenija odločil, da se pod krinko problemske debate — v včerajšnji oddaji Vroči stol — vključi v kampanjo proti nesprejemljivosti in neprimernosti oglaševanja v spornih medijih.

Jaz sem takoj za — ampak …

Jaz sem takoj za, da podjetja — tudi privatna, ne samo tista v državni lasti in solasti — ne bi oglaševala v medijih, ki objavljajo sporne vsebine.

Za razliko od Saviča pa na svojo črno listo ne bi uvrstil samo alt-right trasha à la Nova24TV in podobno, ne nujno samo SDS-ovsko in/ali paramadžarsko medijsko zalego.

Za oglaševalce bi bila edina pametna poteza — in to neglede na politično orientacijo ali afiliacijo dotičnih medijev —, če bi se nehali slepiti (samo) z ratingi in se namesto tega osredotočili na vsebine same in na družbeno vrednost, ki jo z objavo producirajo.

Meni gre včasih na bruhanje, ko vidim, na kakšno content smetje se včasih lepijo oglasi.

Oglaševalci imajo dobre želodce in polne malhe denarja, ki ga lahko z namišljenimi, psevdoznanstveno verificiranimi argumenti mečejo skozi okno. V jamo brez dna. Ne samo desničarskim medijem, ampak magari tudi levičarskim. Ni problem v politiki, kot pravi obsesivni Savič, ampak v stupidnosti.

Vrednost oglasa se v dobrem in pametnem mediju in ob dobri vsebini bogato obrestuje, medtem ko v stupidnem pade na nulo.

Zdaj pa kar naenkrat ja pritiskom?

Ekstremist Savič je eden od tistih, ki je na slovenskih družbenih omrežjih slaven zato, ker je pač slaven. Proslavil se je kvečjemu z zmerjaštvom v preobleki kvazi ozaveščenosti in civilnodružbenega aktivizma.

V neki fazi ga je to celo pripeljalo do osupljive pozicije v Programskem svetu RTV Slovenija, vendar je hvala bogu že po letu dni dni odstopil — skupaj s takratnim predsednikom Miranom Zupaničem in članom Sašom Hribarjem.

In če smo že pri tipih Savičeve baže, naj še povem, da bi bilo njegovo in njihovo početje bolj prepričljivo, če ne bi že od kdo ve kdaj poslušali tipičnega intelektualnega moraliziranja o nedopustnosti oglaševalskega pritiska na medije in teh manter o neodvisnem, avtonomnem novinarstvu. Že mogoče — a nedosledno je naenkrat obrniti ploščo in začeti zagovarjati oglaševalski pritisk na nek konkreten medij.

Za kaj so poklicani oglaševalci?

Res pa je tudi, da oglaševalci že vejo. Oglaševalcem je jasno, da medij — kot tudi ne obleka — ne naredi človeka. Targetiranje ciljnih skupin je bolj komplicirana zadeva, kot si jo predstavlja mladi aktivist. Kot si je tudi komplicirano in relativistično predstavljati človekov, posameznikov psihološki, socialni, politični, kulturni, potrošniški profil. Domen Savič temu že ni dorasel. 

Če ostanemo pri Novi: dejstvo je, da njihovih vsebin ne berejo samo ljudje, ki bi deportirali ali celo postrelili begunce, ali ljudje, ki so prepričani, da bo kulturni marksizem sesul Evropo, kakršno poznamo. Ne. Berejo jo tudi normalni — pa čeprav samo kot guilty pleasure ali tako rekoč iz študijskih namenov, da vidijo in prepoznajo medijsko reprezentacijo tega prekletega sveta. In vsi tisti vmes.

Res moraš biti butelj, da domnevaš, da je vsakdo, ki bere Novo24TV.si, že rasist.

Ali so oglaševalci poklicani, da ne rečem kompetentni za kaznovanje neumnih medijev? So za to tu, da jih spravljajo k pameti? Ne vem. Morda.

Toda v nobenem primeru si oglaševalci ne morejo lastiti kompetenc, da bi jih spametovali v političnem smislu. V kulturnem in socialnem ja. Vsekakor. Denar se vsekakor mora pretakati — tudi k pametnim ali vsaj nevtralno inteligentnim medijem, pa čeprav jih v primerjavi s tistimi stupidnimi bere pač veliko manj ljudi.