Generacija identitete: Če hipsterski levičarji, zakaj ne še fašisti?

Če ne veste, kaj je “kulturni marksizem”, vprašajte 32-letnega poklicnega gasilca Mateja Hrustka. Takole pravi:

“Opazil sem, da našo družbo, naše evropske tradicije in vrednote, našo kulturo vse bolj razkraja kulturni marksizem. Mnenja sem, da vse te ‘progresivne’ ideje, ki jih uvajajo globalistične levo liberalne elite — LGBT, multikulturalizem, ‘kultura’ drog — nepopravljivo uničujejo našo družbo. V gibanju Generacija identitete sem srečal ljudi, ki mislijo enako kot jaz, zato sem se jim pridružil.”

Ne vem, kje sem to pobral, ampak poslušajte tole. Verjetno je samo apokrifna urbana legenda, ampak tudi če ni res, je dober vic.

Skratka, nekoč davno so se neki slovenski neonaciji hoteli včlaniti v krovno evropsko zvezo. Poslali so prošnjo na sedež v Nemčijo ali Veliko Britanijo ali kam že in čez čas prejeli vljuden odgovor: “Z obžalovanjem vas obveščamo, da v našo organizacijo ne sprejemamo pripadnikov nearijskih narodov.”

Nič čudnega, nič hudega

To je bilo seveda v dobrih, starih časih, ko še ni bilo lepo vzgojenih in lepo oblečenih, postmodernih, intelektualno updatanih in upgradanih malih nedeljskih fašistov s človeškim obrazom in rasistov po meri človeka.

Danes pa je seveda vse drugače. Danes obstaja nadnacionalna, panevropska organizacija, ki kao nikomur noče nič hudega in žalega — niti črncem, niti muslimanom, niti Židom, niti Bosancem. Kaj šele Slovencem. Imenuje se Generacija identitete.

Nič čudnega (in nič hudega), če še niste slišali zanje. Tako imenovani Identitarci so subkulturna združba mladih tradicionalistov, konservativcev, desničarjev, ki zagovarjajo evropsko tradicijo in kulturo ter tradicionalno družino in domoljubje.

To zveni zelo lepo. Ker kdo bi si drznil pri zdravi pameti negirati kulturo, ki je ustvarila gotske katedrale in Eiffelov stolp in dala Michelangela in Picassa ter Newtona in Hawkinga? Ali trditi, da sta družina in domovina brez veze?

Fasada postmodernega fašizma

No, nekateri — levičarji, seveda, kar je za nekatere argument, da se motijo — pa so prepričani, da je to samo fasada preoblečenega, postmodernega fašizma, tako rekoč fašizma po meri belega, evropskega človeka, ki se zna postaviti zase, torej nesebično za vse nas, in vse povedati po resnici.

Saj veste: Evropo Evropejcem, Slovenijo Slovencem. Tako kot Afrika pripada Afričanom, Jutrovo pa Semitom. Logično, ne?

To napol družbeno gibanje, napol nedeljski intelektualni krožek obstaja tudi v drugih evropskih državah, vendar je videti avtohtono slovenska. Na prvi pogled bi skoraj rekel, da gre za nekakšno novo čitalništvo, za reanimacijo narodnega preporoda iz 19. stoletja. Z drugimi poudarki in vsebino, seveda.

Identitarci so tipični predstavniki današnje alt-right mantre, da multikulturalizem in tako imenovani kulturni marksizem — še posebej v kontekstu begunske krize in islamskega fundamentalizma — ogrožata temelje evropske civilizacije.

GI po mojem trpijo za večvrednostnim kompleksom belega, evropskega, katoliškega človeka, ki se zaveda problemov okrog sebe, vendar se kot novodoben hipsterski pussy odpoveduje agresivnemu nastopanju — ne pusti pa si vzeti pravice, da širi svoja napaberkovana, nesmiselna in za lase privlečena konservativna prepričanja.

Subinteligentna intelektualna nadstavba

Generacija identitete me spominja na absurdno, seveda nehote ironično, v resnici intelektualno bedno travestijo mistificiranja in odpovedovanja individualnosti, ki so ju pred kakimi tridesetimi leti izumili NSK-jevci.

Spomnite se recimo starih intervjujev z Laibachi. Mi to, mi ono, kot v en glas. Neposvečeni nikoli niso vedeli, kdo sploh v resnici so kot posamezniki, kar bi kot individualistični umetniki morali biti po defaultu — kar je izzvano družbo in režim samo še bolj iritiralo.

Tako se tudi Generacija identitete danes skriva za paravanom subinteligentne intelektualne nadstavbe Bernarda Brščiča, ki je za GI približno to, kar je bil Peter Mlakar za NSK.

Del te mistifikacije je tudi kolektivno ali anonimno napisana knjiga z naslovom Manifest za domovino (z Brščičevim predgovorom), ki jo je založnik — SDS-ovsko medijsko podjetje — že pred izidom premeteno tržil kot nekaj, kar bo oblast prepovedala “na predlog migrantoljubcev in aktivistov LGBT”.

Deklarativno izjavljam, da te knjige ne bom prebral. Ker je nočem. Saj tudi Hitlerjevega Mein Kampfa nikoli nisem.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 30. septembra 2018, pod naslovom Mein Kampf Generacije identitete. Verzija na Fokuspokusu je editirana.