Rekruti resnice eksploatirajo, degradirajo demokracijo, svobodo govora (2.)

26.9.2018 / 06:10 1 komentar
Niso zato tu, da bi bili do vas prijazni, ampak zato, da vas delajo histerične. Njihovo poslanstvo zavezuje k fanatizmu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega teksta Meje našega sovražnega govora so meje našega sveta (1.).


Pred kratkim so se konzumenti in praktikanti novodobnega novinarstva — namreč tisti, ki obsesivno objavljajo (in/ali verjamejo) vse, kar vejo, mislijo, da vejo, ali mislijo — zgražali nad eno redkih pametnih misli, ki jih je kdaj o medijih napisala Sandra Bašić Hrvatin v Primorskih novicah:

“Odgovornost [medijev] pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje. Potrebno je postaviti meje, ki jih bomo branili in se postavili po robu nasilnežem v javni komunikaciji. […] Če bomo dovolili, da najhujše zlorabe medijskega prostora postanejo pravilo […], bomo morali prevzeti tudi odgovornost za takšno odločitev.”

Poanta napačnih očitarjev je bila v tem, češ, kako lahko medijska strokovnjakinja zagovarja izogibanje kočljivim temam in tako rekoč slavi cenzuro.

Osupljivo staromodno

Ker pa je dandanes tako lahko izkriviti in na glavo postaviti povsem nedolžen, četudi osupljivo staromoden stavek, naj nevednim in nejevernim na ljubo razložim še njeno poanto in ponazorim s primeri.

SBH hoče povedati, da (medijem) ni treba o vsem poročati in da o vseh stališčih tudi nima smisla diskutirati. V tem paranoičnem in pravičniškem vzdušju to zveni retardirano in za nekatere celo totalitarno, vendar v resnici še zdaleč ni abnormalno. Bilo bi bolje, če mediji ne bi objavljali inrelevantnih, bodisi stupidnih, tendencioznih, agresivnih, nepreverjenih novic (in mnenj) — in še posebej ne takih, ki so posegajo v osebno življenje posameznikov ali skupin ali jih celo žalijo. Ali stališč, ki so dokazano skregana z zdravo pametjo ali ki ljudi ščuvajo proti nekim drugim ljudem.

O tem pišem, ker se mi to zdi z istega menija kot tako imenovani sovražni govor. In ker se mi zdi, da dobronamerneži pogosto mešajo sovražni govor — tudi tistega, ki ne skriva zlohotne politične ali protidružbene intence — s čisto navadno medijsko neprofesionalnostjo in občečloveško stupidnostjo in/ali asocialnostjo.

Poraščene šale

Recimo recenten primer: te dni je Nova24TV objavila članek o poslancu, ki da je gej in so mu bojda všeč “poraščeni, močnejši moški”.

Ali obstaja prepričljiv argument o neprimernosti, celo primitivnosti takšne objave? Absolutno. Po mojem ja. Ampak nikakor ne argument (nedopustnosti) sovražnega govora.

Sicer dopuščam možnost, da določene ljudi zanimajo spolne preference nekega poslanca — in recimo, da je res, da poslanec pač ni kdorsibodi iz sosednje ulice, ki bi imel absolutno pravico do zasebnosti.

Toda zakaj je bilo to treba napisati s hudobijo, ki napeljuje k zasmehovanju homoseksualcev, če ne celo k homofobiji sami? Ali je to psevdo mačistično zbijanje neslanih in poraščenih šal tudi sovražni govor?

Ker politika? Ker je dotični poslanec član stranke, ki jo danes sesuva vsak idiot, da bi oplemenitil svoj socialni kapital? Ker pri dotičnem mediju znajo pisati samo tako, kot da so se učili pri predvojnih klerikalcih?

Idiotov ne moremo kar pozapreti. Niti tistih, ki se ne znajo izražati. Kaj šele tistih, ki hočejo lahkoverne in nevedne narediti histerične. Takšni zakoni in kazenski zakoniki ne obstajajo — in hvala bogu, da ne. Ker v imenu demokracije žalibog ne smejo.

Evangeliji neprijetne resnice, polresnice in izmišljotin

Problem z današnjo javno govorico oz. z medijskim jezikom ne samo alt-right medijev je v tem, da vlada prepričanje, da je treba vse povedati. Ker je ziher res, če je slučajno res. Ker je morda res, ampak kaj potem, če ni. Ker najbrž ni res, ampak bi lahko bilo. Ker če eden misli, da je res, potem že misli v bistvu masa.

Neglede na stopnjo zanesljivosti, trdnosti, preverjenosti resnice pa je pravica do izražanja mnenja na ravnilu resnice od nula do deset v vsakem primeru absolutna. Ker svoboda govora. Ker jo imajo. Ker so si jo vzeli. Tista baraba ali revež ali pussy ali peder (v narekovajih, ker so fini) pa nima pravice do resnice — kaj šele do dobrega imena ali do tega, da ga mediji pustijo pri miru. Resnica mora priti na dan in ga zasluženo osramotiti, morda celo uničiti. Logično, da jo bo sam prikrival ali tajil ali spodbijal in se skliceval na domnevo nedolžnosti.

Ampak kaj jih to briga? Ne bojo si pustili vzeti zadoščenja, da so nekoga razkrinkali, in zaslug, da so soljudi — ki kao komaj čakajo na nova in nova razkritja — osrečili z evangelijem neprijetne resnice, polresnice in izmišljotin. Ker niso zato tukaj, da bi bili prijazni do kogarkoli. Oni so tukaj zato, da nas naredijo histerično resnicoljubne.

Medijsko in politično poslanstvo zavezuje k fanatizmu. Ker so v službi resnice. Prvi in zadnji v službi resnice. Rekruti resnice. Avantgarda verujočih v eno nepreverjeno, nedokazljivo, kao alternativno, originalno, zamolčano resnico. Armada klečečih na koruzi mnenj političnega lumpenproletariata.

Socialne sankcije

Če povzamem: hujskaškim, histeričnim, homofobnim, heteroliberalnim, antisemitskim, antimuslimanskim ekscesom lahko iz praktično komunikacijskih razlogov rečemo tudi sovražni govor.

Vendar jaz sam iz načelnih razlogov ne bi uporabljal te oznake. Če mislite, da je hate speech code name za nekaj, kar je treba formalno sankcionirati, potem nočem uporabljati te sintagme. Socialno sankcionirati — kot je včeraj modro predlagal Matjaž Gruden — absolutno, kazensko pa nikakor.

Idiotov ne moremo kar pozapreti. Niti tistih, ki se ne znajo izražati. Kaj šele tistih, ki hočejo lahkoverne in nevedne narediti histerične. Takšni zakoni in kazenski zakoniki ne obstajajo — in hvala bogu, da ne. Ker v imenu demokracije žalibog ne smejo.

Ekscesi, kakršne dnevno objavljajo Reporter, Demokracija, Nova24TV in te vrste desni trash, seveda niso brez posledic niti za demokracijo niti za svobodo govora. Obe je treba uporabljati po pameti.

Če sodim po sebi, bi rekel, da se mi zato, ker rekruti resnice eksploatirajo demokracijo in svobodo govora do nepredstavljivih skrajnosti, meni samemu vedno manj ljubi, da bi se kot državljan na to zanašal. Z ekstremizmom domnevne svobode — svobode bolj zase kot za druge — so degradirali demokracijo in svobodo govora.

In če pogledam okrog sebe, se mi zdi, da še zdaleč nisem edini. Ker odkod pa mislite, da prihaja ta državljanska apatija?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE