Meje našega sovražnega govora so meje našega sveta (1.)
Kmalu bo štiri leta, kar sem na Fokuspokusu napisal:
“Ali mar mislite, da se masovna uporaba vulgarnega in primitivnega jezika na internetu nikjer ne pozna? Seveda se. Počasi pronica v jezik medijev, iz njega v politični jezik, iz njega pa v splošno razpoloženje, če ne celo mentaliteto. Počasi se spreminjamo v glasovne sintetizatorje histeričnega, arogantnega, brutalnega, bulšitarskega, nejevernega, nezaupljivega izražanja.”
In preroško dodal:
“In kaj je pri vsem skupaj najbolj cinično? Da bo lepega dne, ko bo ta dikcija zares nevzdržna in se nam bo že vsem mešalo od vulgarizmov, predsodkov in posploševanj, Nataša Pirc Musar rekla: ‘Saj sem vam ves čas govorila.’”
Moj tekst z naslovom Sovražni govor pride prav attention kurbam politične korektnosti je bil objavljen ob nastanku Sveta za odziv na sovražni govor, ki ga je NPM ustanovila pri Mirovnem inštitutu.
No, štiri leta pozneje se nam res meša od vulgarizmov, predsodkov in posploševanj.
Slon je bil že tam
Kaj je sploh sovražni govor? Morda se vam o tem kaj sanja ali celo mislite, da ga prepoznate, če nanj naletite — prepričani pa zagotovo niste. Čeprav ga vsak dan slišite in o njem tudi poslušate.
Sovražni govor je bil sprva poljubna in priljubljena liberalno levičarska nalepka za označevanje neprijetnih resnic, polresnic, namigovanj, izmišljotin, predsodkov in nasploh politično nekorektne govorice. Razen v anonimnih spletnih komentarjih ne nujno žaljivega, grobega, agresivnega, poniževalnega, rasističnega ter homo-, kseno- in whatever-fobnega, na vsak način pa nesramnega, indiskretnega, vsiljivega, neuvidevnega jezika v javni rabi.
Skratka: še ne tako davno je bilo govorjenja o sovražnem govoru veliko več kot sovražnega govora samega.
Ne mislim, da so privrženci politične korektnosti naredili iz muhe slona. Slon je bil že tam, le da je apatično ždel v svoji kletki — samo tu in tam se je debelo usral. Toda dreserji, ki jim grejo sloni, ki/ker serjejo, po defaultu na živce, so ga kar naprej dražili, dokler ni čisto pobezljal.
Osupljivo neučinkovita metoda
Pred leti je bil tako imenovani sovražni govor vendarle še bolj izjema kot pravilo — vsaj na višjih nivojih jezika in pri prominentnejših uporabnikih, kamor štejem medije in politike oz. politiko.
Danes pa je grdo govorjenje o ljudeh — soljudeh, rojakih, ženskah, gejih, lezbijkah, Judih, muslimanih, levičarjih — dominantni diskurz. Tako rekoč druga plat izpraznjenega in/ali nepismenega političnega in medijskega nakladanja. Ker eni povejo premalo, nerazumljivo, nezanimivo, morajo ta drugi bolj konkretno, slikovito in posplošeno po domače zarobiti.
Dušebrižniki so tako dolgo opletali s sovražnim govorom, da je kot oznaka postal totalno brezpredmeten. Pravno in moralno definiran, vendar pomensko izpraznjen. Predvsem pa je opozarjanje na sovražni govor postalo osupljivo neučinkovita metoda medijskega in političnega boja. Danes je to nova normalnost, ki v svoji nebogljenosti in preglašenosti zna izpasti smešno.
Je sovražni govor res sovražni govor? Je to še sovražni govor? Po mojem ne. Danes je to naš vernakular, da ne rečem slovenščina sama. Meje našega sovražnega govora so meje našega sveta. Ne vemo, ali gre res za sovražni govor, ampak saj niti ne vemo, kaj točno govorimo ali kaj sploh hočemo povedati. Sovražni govor je za mnoge, premnoge benigen, morda samo malo preveč direkten način izražanja, ki ga vedno manj ljudi obsoja — če jih sploh še moti ali če ga sploh še opazijo.
Nadaljevanje jutri. Razlaga, zakaj sploh tako govorijo in nekaj primerov.
