Arbitraža: Tudi v EU je politika postala pomembnejša od prava

Ko je Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, ki je EK sama ni upoštevala, je spet postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji politika postala pomembnejša od prava.

To seveda ni nič novega za vsakogar, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo.

Mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na podlagi njihovega soglasja. Toda bili smo navajeni verjeti, da je EU v vseh svojih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi, vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju spoštovale mednarodno pravo in da se ne bodo — za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju — postavljale nad njega. 

Zdaj očitno ni več tako. Nekaterim državam članicam se je pridružila tudi EK.

Relativno soglasje

Pravzaprav pričakovano. Tudi za slovensko politiko, ki se je tako glede reševanja arbitražnega postopka kot implementacije končne razsodbe nekako — čeprav žal le začasno — poenotila med mandatom prejšnje vlade.

Toda če je bilo neukrepanje EK in s tem neupoštevanje pravnega mnenja njene pravne službe po hrvaškem nepriznavanju, neizvrševanju in kršenju arbitražne razsodbe pričakovano, pa ni bila pričakovana sama naknadna objava neupoštevanega mnenja.

To posledico notranjih, institucionalnih, političnih spopadov v EU lahko Slovenija izkoristi v treh smereh.

Prvič, to lahko izkoristimo vsebinsko. Čeprav mnenje pravne službe EK ni zavezujoče, bo njegove argumente v prid Sloveniji Sodišče EU težko v celoti ignoriralo.

Sodišče, ki sicer ne pozna ločenih mnenj in so zato njegove sodbe tudi bolj ali manj prepričljivo utemeljene, si preprosto ne more privoščiti tega, kar sta si privoščili Republika Hrvaška in Evropska komisija. Ravno zato je (takrat še pod drugim imenom) Sodišče Evropskih skupnosti v 70. letih lahko znova pognalo proces evropskega združevanja, ki so ga blokirali nespravljivi interesi držav članic.

Obstoj in dostop do tega sodišča (in drugih mednarodnih sodišč) še danes ohranja nekaj upanja, da bo mogoče po pravni poti preseči nespravljiva stališča glede razumevanja enotnosti in solidarnosti EU pri soočanju z migracijskimi, socialnimi in varnostnimi izzivi.

Počasi jim že preseda

Za Slovenijo je bistvena ugotovitev, da je na vprašanje, ali mora EU spoštovati in upoštevati arbitražno razsodbo, mogoče odgovoriti nedvoumno pritrdilno — čeprav EU nima pristojnosti za določanje mej, niti pristojnosti za oceno vzrokov za veljavno prekinitev arbitražnega sporazuma. EU lahko prizna in mora priznati tudi tisto, kar Hrvaška in njen Sabor absolutno zavračata. 

Drugič, to lahko izkoristimo diplomatsko. Objavljeno mnenje odvezuje slovensko zunanjo politiko in diplomacijo od pretirane pozornosti samo na eno zadevo. Namesto prepričevanja sogovornikov v naš arbitražni prav v zadevi, katere specifike težko razumejo — in jim počasi že preseda —, se lahko posvetimo drugim pomembnim evropskim bilateralnim in multilateralnim temam. Še zlasti vsebinsko, ne samo organizacijsko in logistično v pričakovanju predsedovanja Svetu EU v drugi polovici leta 2021.

Prvi, zadnji

Tretjič, to lahko izkoristimo tudi politično. Mednarodno pravo in pravo EU ter mednarodna in evropska politika sta danes tako prepletena, da ju je težko ločiti. Pravzaprav je iluzija, da ju je (bilo in bo) mogoče ločiti. Zato je pristajanje na politično logiko iskanja zaveznikov znotraj obstoječih razmerij moči v svetu in EU, kjer vsaka država skrbi predvsem za lastne interese, kratkovidno in vnaprej izgubljena bitka.

Znati in upati si moramo uporabiti tudi pravna sredstva — skupaj s političnimi in diplomatskimi —, kadar in če so na voljo. Če niso, pa jih je mogoče in jih bo tudi treba iznajti. Še posebej, ko smo v odnosih moči realno gledano v podrejenem položaju.

Ali smo v takšnem položajo tudiv odnosih z EK in Hrvaško, presodite sami. Prepričan sem, da ne gre samo za arbitražo o meji. Še več je takšnih zadev. In odnosov. Vsekakor pa izvršitev arbitražne odločbe ostaja ključni test moči in obstoja slovenskega in hrvaškega pravnega reda, pravnega reda EU ter mednarodnega prava kot nadomestila za arbitrarno izsiljevanje in pogojevanje. 

Če bo prevladalo slednje, bomo sicer lahko skupaj z drugimi vpili: “Mi smo prvi!” — v resnici pa bomo (postali) zadnji.