Generacija slabih političnih voditeljev vodi svet v krizo
Če je podjetje slabo vódeno, ga neizbežno čaka kriza. Kultura podjetja se praviloma oblikuje od vrha navzdol. Od vodij k zaposlenim. Načini vodenja, vzorci ravnanja in obnašanja — vse to se vali po notranji podjetniški piramidalni ali mrežni strukturi.
Ob slabem vodenju, ki ga največkrat spremlja še slabo, zadirčno, nekorektno komuniciranje, zaposleni postanejo nezadovoljni. Formalno nastavljenih vodij zaradi nekompetentnega vodenja niti ne sprejemajo kot vodje. Vir informacij v takšnih podjetjih so pogosto hodniške govorice namesto odkritega in jasnega informiranja, ki bi moralo biti logično vpeto v notranje podjetniško življenje in organiziranost. Zaposleni prihajajo v službo nemotivirani, zlovoljni. Učinkovitost in zavzetost padata, kreativnost je na psu. Postajajo aktivno nezavzeti. Posledica so slabši poslovni rezultati. Dobri kadri odhajajo. Če ne že prej, se na koncu znižajo še plače.
Kako se izvleči iz te spirale?
Iz spirale se je mogoče izvleči z novo vodstveno ekipo, ne pa z zamenjavo zaposlenih. S prestrukturiranjem, z notranjimi programi motiviranja, team buildingom, s ponovnim preverjanjem in osvežitvijo poslanstva, vrednot in ciljev, z boljšim informiranjem in komuniciranjem. Skratka, podjetje je pogosto potrebno postaviti na glavo in skorajda začeti na novo.
Podobne so vzporednice s slabim političnim vodenjem.
Slabo politično vodenje pelje v nezadovoljstvo državljanov. Ker se nezadovoljni ne morejo preseliti v Filadelfijo, kamor so nas Slovence pošiljali iz nekdanje države, niti v Švico ali kam drugam, iščejo alternativne poti do zadovoljevanja svojih državljanskih potreb in želja. Iščejo nove leaderje, v katerih vidijo možnost uresničitve svojih ciljev, ki bi jim zaupali in jim sledili.
Iz skupnosti zadovoljnih, strpnih državljanov se oblikuje nestrpna skupnost, ki v obstoječih ureditvah ne vidi prave poti, zato uveljavlja nove vrednote. Del državljanov, ki podpirajo aktualno politiko, se umakne v malodušje, v hibernacijo. Njihov glas in moč postajata šibkejša, medtem ko se krepijo glasovi in moč tistih, ki zahtevajo spremembe. Vse to odpira priložnosti za nove politične ideje, nove vodje, nove medije, nove politične stranke in gibanja.
Sovraštvo pred razumevanjem
Če moje razmišljanje drži, potem imamo na svetu krizo političnega voditeljstva. Soočamo se z vse močnejšo generacijo slabih političnih vodij.
Kako naj si drugače razlagamo porast nestrpnosti, zaprtosti vase, nerazumevanja in nespoštovanja različnosti, vere, navad …? Vse to je poteptalo dosedanji socialni čut, odprtost, svobodomiselnost. Kako naj si drugače razlagamo vzpon političnih strank, ki ne samo zagovarjajo, ampak tudi verbalno agresivno ali celo administativno udejanjajo politiko, nastrojeno do drugače mislečih, drugače verujočih, drugačnih po izgledu? Strank, ki so sovraštvo postavile pred razumevanje, da je preživetje ne samo del živalskega, temveč tudi človeškega nagona?
Vzpon desne Alternative za Nemčijo (AfD) ali zadnji rezultati volitev na Švedskem, eni najbolj socialnih držav in odprtih držav na svetu, so jasen pokazatelj trendov. V Nemčiji so afdejevci po naklonjenosti volilcev že prehiteli socialne demokrate, na Švedskem pa sta levi in desni politični pol izenačena, socialdemokrati pa so dosegli najskromnejši rezultat v stoletni zgodovini. Tu so še Madžarska, ki je v sporu z Evropsko komisijo, vendar s podporo višegrajske skupine, pa Italija, pa ZDA … — vedno več jih je.
Kriza človeštva
Je vsega kriva Angela Merkel? Je njena migrantska politika, ki je sprožila val političnih zasukov, samo izgovor za že prej tleča prizadevanja za uveljavitev novih političnih in družbenih prepričanj? Smo si bili Evropejci in državljani sveta med seboj sovražni že prej, pa smo samo čakali, da pridejo Sirija, Afganistan, Pakistan in revne afriške države pred naš prag, da si to sovraštvo tudi medsebojno pokažemo? Je sprevrženo razmišljanje, da skozi sovraštvo do migrantov v resnici kažemo nestrpnost med seboj, ki je rasla že od zatona socialnih držav?
Smo Evropejci ta čustva v zadnjih letih okrepili zaradi nemoči pred zbirokratizirano, neučinkovito evropsko skupnostjo držav, ki se v vseh teh letih ni znala, zmogla ali želela uskladiti, kako reševati stotisoče migrantov, ki bežijo iz tako ali drugače sesutih držav?
Nesprejeti, odrinjeni, ponižani ljudje, ki iščejo upanje v Evropi, si tako rekoč po defaultu poskušajo izboriti nov življenjski prostor tudi z nasiljem in z dejanji, ki so včasih protizakonita. Eno nasilje rojeva drugo. Ujeti smo v spiralo nestrpnosti in nerazumevanja, ki ga očitno ne zna rešiti noben evropski ali svetovni voditelj. Kriza nacionalnega političnega voditeljstva vodi v krizo narodov. Ta pa v krizo človeštva.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.