Lačna v Netflixovem blodnjaku na falafel
Že od nekdaj sem si želela ogledati Cinque Terre. Verjetno iz istega razloga kot večina. Zaradi barvastih fasad, ki se zajedajo pijano v morje in te silijo razmišljati, da je to najbrž zalogaj za sladokusce.
Sploh si ne morem predstavljati, kako je, ko se zbudiš v eni izmed tistih petih vasic z razglednic in imaš namesto italijanskega slovenski petelinji zajtrk.
Z vlakom iz Firenc je malo več kot ura in pol. Skoraj nič. Potovanje z avtom v Cinque Terre odsvetujejo. To me čudi, ker imajo Italijani sicer radi ozke soteske, ki so celo peš težko prehodne in v katere ni šans, da bi se stiščal z avtom. Ker je fajn, če si po taki vožnji po nedeljskem obedu kažeš avtomobilska ogledala, ki ti jih je uspelo sklatiti na izletu.
Na koncu pa sploh nisem kupila karte za Cinque Terre, ampak za Bologno.
Falafel
V Bologni sem bila pred tem samo enkrat in me ni preveč impresionirala. Nisem ne vem kakšna ljubiteljica širokih ulic. Raje imam tiste ozke, v katerih se lomijo stranska ogledala. Sploh nima veze, da sem v Bologni videla neverjetno razstavo. Na koncu sem razmišljala samo še o infrastrukturi.
Tistega jutra na vlaku Firence–Bologna je z menoj spregovorila neka punca, ki že slabega pol leta živi v Nemčiji. Infrastruktura je po njenem tam top. Kritizirala je Firence, kar Italijani z juga sicer radi počnejo.
Infrastruktura v Firencah se res zdi provizorična. Še posebej, če si sredi zgodnjega večera lačna zaželim Grkov falafel. Do tja sem šla z busom, toda šofer nas je na neki postaji nadrl, naj izstopimo, ker da je danes to kao zadnja postaja. Potem sem nadaljevala peš.
Kar naenkrat sem sinhrono stopala ob glasu, ki je pripadal uradni uniformi in me je nekam usmerjal. Skoraj sem že rekla, da ne grem, ampak me je vseeno zanimalo, kaj hoče. Nekako sem pristala med snemanjem filma o “hitrih avtih”. Zelen grdavš, verjetno brez auspuha, je bil ves potolčen. Zraven je bil en črn, ki je zgledal, kot da loka na galone goriva.
Kamere so že pospravljali, dim pa se še ni razkadil. Na plakatu ob meni je pisalo Netflix. In Ryan Reynolds. Pozabila sem, kateri je že ta Ryan.
Smisel labirinta
Drugi glas se je zadrl na množico, da ima dovolj in da naj nihče ne prestopi črte, ki jo je zarisal, ker bo popizdil. Popizdil! Upala sem, da nisem po neki čudni finti postala statistka v filmu z Ryanom in da bom zdaj do poznega večera poslušala, da ne znam stati na mestu in da sem zanič statistka.
V tem je že tretji, razsodnejši glas razlagal ameriškim turistom, da ne morejo naprej, ker je treba prej spucat ostanke eksplozije. Enkraten način, kako pomiriš razburjenega Američana.
Ko sem izvedela, da je treba čakat še kake pol ure in več, preden se bom lahko odpravila do Grka, sem splanirala, da ne bom čakala tako dolgo. Lahko bi se obrnila in šla nazaj proti centru. Še dobro, da se nisem. Neka teta v uniformi se je odločila, da samo mene odpelje na drugo stran reke. Še prej mi je zabičala, naj se ne vračam po tej poti, ker je nevarno, in da zdaj za teh nekaj metrov ona odgovarja zame.
Ko sem prestopila reko in peškala proti Grku, je bil že prvi ovinek razkopan. Na enem koncu sem skoraj padla v luknjo. Pot sem nadaljevala po drugi strani razkopane ulice, ki je zgledala varnejša. Netflixovega blodnjaka ni in ni bilo konec. Prenesel se je na vse ostalo.
Smisel labirinta ni v tem, da najdeš izhod, ampak da se znajdeš. Da vidiš razlike v detajlih, ki so si enaki: ozka ulica, pasticceria, glasni smeh Američanov, panificio, razkopana cesta. Pa spet isto.
Zakorakala sem proti prehodu in po čim krajši poti v labirintu našla do najljubše piazze v mestu. Della Passera.