Jonathan Haidt preseka gordijski vozel kulturnega boja: “Jaz” ali “Mi”

Nedavno sem končal z branjem fascinantne knjige o evoluciji človeških moralnih instinktov avtorja Jonathana Haidta Pravičniški um. Zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija (Založba UMco, 2013) (The Righteous mind: Why Good People are Divided by Politics and Religion, Penguin, 2013). 

Še preden začnem s hvalospevi vsebini, naj izrazim svoje navdušenje nad strukturo: knjiga je napisana didaktično tako popolno, da bralca pravzaprav pusti v nemilosti in mu ne dovoli, da bi prebrano pozabil! Zatiralska, da ne rečem fašistična knjiga!

Ker pa avtorjeve misli predstavljajo izhodišča za številne in ne zgolj za en blogerski zapis, se bom tokrat, kratkosti na ljubo, omejil samo na enega od poudarkov Pravičniškega uma. In sicer na ugotovitev, da je človek bitje skupnosti.

Lakmusov papir kulturnega boja

Odnos do te trditve je lakmusov papir opredelitve v kulturnem boju. Levi tabor v kulturnem boju bazira na dogmi o avtonomnem posamezniku in njegovih pravicah. Človek je posameznik, pravi.

Desni tabor pa človekovo posameznost omejuje v imenu njegove pripadnosti. Človek je obenem posameznik in član skupnosti.

Posameznikova svoboda ni omejena samo s svobodo drugega posameznika, pač pa tudi s “svobodo” skupine, katere član je. S svobodo te skupine, da se razvija, da obstaja, da cveti. S temi besedami sem po mojem strnjeno opisal bistvo kulturnega boja.

Haidt se glede kulturnega boja jasno opredeli. Postavlja se namreč v bran antiindividualističnemu gledanju na človeka — in to z avtoriteto znanstvenika na področju evolucije človeških moralnih instinktov. Naravna selekcija po Haidtu (in Darwinu) ni delovala samo na ravni tekmovanja med posameznimi osebki homo sapiensa, temveč tudi na ravni tekmovanja med posameznimi skupinami človeške vrste.

Zato se človek ni razvil (samo) — razlaga Haidt — v sebičnega homo economicusa, ki ga skrbi samo lastna korist, temveč tudi v (ozkoglednega) altruista, ki rad pomaga članom lastne skupnosti (in članom drugih s podobnim moralnim redom).

Skupnost in altruistična narava

Haidt znanstveno ugotavlja, da se človekova altruistična narava najmočneje izrazi v močno povezanih skupnostih, ki si delijo isti moralni red:

“Ljudje potrebujemo skupine, imamo jih radi in v njih razvijamo svoje kreposti, čeprav te skupine nujno izključujejo nečlane. […] Vse, kar ljudi povezuje v gosto mrežo zaupanja, jih dela tudi manj sebične.”

Človek je najbolj altruističen znotraj nekega “mi”.

Morala je več kot vprašanje krivičnosti in pravičnosti. Morala, ki se ozira samo na to, ali je neko ravnanje nekomu prizadejalo krivico, izpusti širok spekter drugih moralnih občutkov. Morala je vsaj še vprašanje spoštovanja svetega in zvestobe skupnosti, poudarja Haidt.

In ravno v tem je temeljni nesporazum, ki ga v politični razpravi kot da ne znamo ozavestiti. Medtem ko se nekateri sprašujejo samo o pravičnosti ali krivičnosti, pa drugi gledajo širše. V svoj moralni premislek vključujejo še vsaj zgoraj omenjeni vprašanji.

Doktrina o človekovi sebični naravi

Če lahko doktrino o človekovi izključno sebični naravi označimo za zastarelo, potem lahko tudi politično filozofijo, katere najvišja vrednota je zagotavljanje človekove svobode za uresničevanje svojih interesov — torej varstvo pravic —, upravičeno označimo kot ozkogledno, individualistično, celo nazadnjaško.

Družbena ureditev mora razen tega zagotavljati tudi ustrezne pogoje za razvoj skupnosti kot skupnosti. Zaupanje znotraj skupnosti oz. krepitev njenega “moralnega kapitala” je eden od legitimnih smotrov politike. Je smoter, ki opravičuje tudi (sorazmerno) omejevanje posameznikove avtonomije.

Individualistični totalitarizem

Naj zveni še tako fašistično, v našem javnem prostoru lahko na podlagi Haidtovih ugotovitev govorimo o “pretiranem strahu pred fašizmom”. V mislih imam pretiran strah pred politikami, ki zmanjšujejo posameznikovo avtonomijo v imenu krepitve skupine, skupnosti.

Da! Čemú pristranskost pri blatenju skrajnosti v kontinuumu kulturnega boja? Če lahko politike, katerih namen je krepitev (zvestobe) skupnosti, razglašamo za neofašistične, zakaj ne bi po drugi strani politik, ki temu v izhodišču nasprotujejo, imeli za individualistični totalitarizem?

Ob izsledkih najrazličnejših raziskav, ki jih avtor niza in prevaja v pronicljive sklepe, se bralec prav res počuti nemočnega — v pozitivnem smislu.

Kljub vsemu pa je bil vsaj zame najmočnejši argument knjige osebno pričevanje avtorja. Haidt si skozi vso knjigo pridobiva naše zaupanje v svojo strokovnost na dotičnem področju, obenem pa tako rekoč “v živo” spremljamo njegovo intelektualno evolucijo liberalnega študenta psihologije in volilca demokratske stranke, ki ga poglobljen znanstveni in politično-filozofski premislek postopno pripelje do sprejetja nekaterih ključnih konservativnih premis. Pure magic.

Dražljiv antiliberalni sentiment

Delo je vsekakor vredno branja — še posebej za tiste, ki jih antiliberalni sentiment zapisa draži, ali za tiste, ki desetim božjim zapovedim zaradi oklicane smrti zakonodajalca ne verjamete več, pa bi se zato raje podvrgli bolj znanstvenim tretmajem. Magari če vsi preberete to knjigo.

Čeprav si ne domišljam — no, deloma v resnici si —, da bo ta zapis presekal gordijski vozel slovenskega kulturnega boja, pa si vendarle upam biti toliko domišljav, da nerazrešljivo (ne)enačbo tega boja okrajšam, nekajkrat korenim in na koncu limitiram — in vam nato kot rezultat ponudim zelo jasno izbiro: “Jaz” ali “Mi”.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Mak & menuet v sredo, 12. septembra 2018, pod naslovom Uvod v osnove kulturnega boja (prosto po Haidtu). Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.