Nekoč premlad za hipija, nocoj prestar za hipsterja

Moj avtoportret tu spodaj je je nastal pred 38 leti. Verjetno ni moj prvi selfi — čeprav se takrat temu še ni tako reklo —, je pa na vsak način edini ohranjeni.

Čeprav sem bil ob polnoletnosti še kar priden in neproblematičen fant, sem bil prepričan, da zgledam tako lep, skrivnosten, zamišljen, provokativen, ciničen in kdo ve zakaj užaljen kot Jim Morrison s tiste znamenite fotografije na plošči An American Prayer. Kar socialno in psihološko ni šlo najbolj skupaj.

Ta drugi selfi spodaj pa je seveda iz današnjih dni. Na njem vidite ne več mladega, četudi za svoja leta solidno ohranjenega moškega s prav toliko lasmi, kot jih je vedno imel, vendar s precej osivelo brado.

Ne domišljam si več, da hočem s pogledom in izgledom ne vem kaj povedati. Vem samo, da bi vsaj na slikah, če že ne sicer veliko raje kot nekoč izpadel prijazen — in da me prav tako ne moti več, če ne izpadem drugačen od drugih.

Časovno neskladje

Avtoportretoma pa je skupno tudi časovno neskladje med modo, značilno za določeno obdobje, in starostjo portetiranca. Tako kot sem bil leta 1980 premlad, da bi bil (avtentičen) hipi — v duhu časa bi lahko bil panker, kar pa nisem hotel biti niti mrtev —, sem tudi danes prestar, da bi bil hipster. Ker to je za tiste, ko so vsaj desetletje ali dve mlajši od mene.

A da ne bo pomote: moj imidž mladega hipija leta 1980 ni pomenil, da sem res hotel biti hipi. Če mi je kdo dal vedeti, da misli, da sem hipi, sem bil užaljen. (In takih kritikov ni bilo malo: na čelu s starši, seveda, in šminkerskimi sošolci.)

Današnja mladina

Tako tudi danes ne dam nič na to, da me ima mogoče kdo za hipsterja, ker si puščam bujno brado in si jo celo negujem. Ker pijem craft pivo — najraje v Magdi, ki je simpatično leglo te scene, kjer včasih ponergam nad današnjo mladino. Ker ne nosim oblek in kravat in ker se nasploh oblačim neprimerno letom in prevladujočim standardom. Ker konzumiram tako elitistične kot alternativne kulturne izdelke in storitve, seveda ponavadi multi-kulti — četudi mnoge (zlasti glasbo) še iz hipijevskih časov —, pa včasih tudi popularno štanco. Ker se vozim s poceni kolesom. Ker rad kuham eksotične jedi in ker volim Levico. In čeprav nisem vegan in za nič na svetu ne pijem bizarnih, mrzlo varjenih kav iz otrobov.

Včasih ja, včasih ne

Socialne etikete, ki si jih ljudje lepimo na čelo — tudi sami sebi, ne samo drugim —, niso vedno dobronamerne, so pa v vsakem primeru opravičljive. Z njihovo pomočjo lažje vzpostavljamo odnose do ljudi in razumemo tudi sebe, zato ne bi smel biti problem, če to delamo nekoliko približno.

V starih časih je veljalo, da hipijevstvo ni bilo samo lifestyle, temveč bolj družbena drža, še več, celo politična. Četudi na osebnem nivoju, povezanem v imaginaren kolektiv planetarnega zavezništva.

Biti hipster pa je danes deloma sociološka, deloma demografska, deloma pa marketinška okrajšava za ljudi, ki živijo v skladu z domnevno tipsko mešanico potrošniških, kulturnih, socialnih, političnih navad, vrednot in preferenc.

Biti hipster je dandanes komercialen skupni imenovalec za lifestyle, ki vse to vključuje. Ta oznaka pove približno toliko, kot zamolči. Včasih velja, včasih pa ne. Kar pa me pri mojih letih več ne moti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v septembrski številki revije Obrazi pod skoraj istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.