Davčni zavezanci in davčni brezvezniki: Šest oseb išče svoje Akrapoviče
Histerija zaradi nespametnega komuniciranja koalicijske pogodbe v zvezi z davki, me po eni strani zabava, po drugi pa straši.
Zabava zato, ker se na Akrapoviča najbolj glasno spravljajo tisti, ki sami delajo izgubo — namreč TS Media kot izdajatelj portala Siol —, ki jo pokrivamo davkoplačevalci. Pa tudi zato, ker o davkih govorimo že kar vsi. Vključno z mano.
Zagovornikov zvišanja davkov vehementno govoričijo o g. Akrapoviču kot “izdelovalcu izpušnih sistemov” — kar je podcenjujoče do podjetnika, ki je z lastnim pogumom, delom in vztrajnostjo ustvaril uspešno podjetje in prispeval v davčno blagajno veliko več denarja kot kdorkoli izmed nas.
Pri Akrapoviču mi sicer ni všeč, da komunicira z javnostjo samo takrat, kadar ga kaj moti in da to naredi burno in odmevno — medtem ko je redko zraven pri razvojnih diskusijah. Zna povedati, kaj je narobe, ne zna pa povedati, kako bi bilo prav. Če je kaj narobe, se umakne in zagrozi, da bo odšel — ne bo pa tega pomagal rešiti.
Kakorkoli.
Akrapoviči
Strinjam se, da je prav, da Akrapovič in po teži v denarnici njemu podobni, plačujejo več. O tem se najbrž vsi strinjamo. Nehamo pa se strinjati glede tega, koliko več bi to moralo biti.
Tisti, ki ne plačujejo skoraj nič, si želijo, da bi Akrapoviči plačevali še veliko več davkov kot zdaj. Tisti, ki vedo, kako težko je, ko ti prihodke podjetja po težkih mukah uspe končno zvišati, pa ti od tega ne ostane nič — ker ti presežek vzame država, ker padeš v višji dohodninski razred —, pa se s tem ne strinjamo.
V družbi vlada prepričanje, da tisti, ki imajo veliko, ne vračajo dovolj družbi, ki jim je omogočila, da sploh lahko imajo več. Vendar to ni res.
FURS
Pred kratkim mi je nekdo iz davčne uprave povedal, da zavezanci iz najvišje dohodninske skupine — in teh je okrog 500 — v davčno blagajno na leto vplačajo skoraj 50 milijonov evrov oz. skoraj 3% skupne vplačane dohodnine v Sloveniji. V povprečju torej 100.000€ na osebo!
Tisti, ki zaslužijo manj od minimalne plače, plačajo vsi skupaj manj kot pol odstotka.
Več kot 20% vsega, kar država pobere kot dohodnino, plačajo tisti, ki imajo več kot trikratnik povprečne plače — čeprav jih je seveda bistveno manj od tistih, ki zaslužijo povprečno plačo.
Zavezanci s povprečno plačo — približno 70% vseh — plačajo nekaj odstotkov manj dohodnine kot tisti s trikratnikom njihove plače, ki jih je manj kot 30%.
Slabih 60% celotnega dohodninskega izkupička naberejo tisti, ki zaslužijo med povprečno plačo in njenim trikratnikom.
Permanentne počitnice
Poenostavljeno rečeno je to tako, kot da bi ena oseba preživljala šest drugih, teh šest pa bi tisti prvi osebi — ko bi si privoščila počitnice na boljši lokaciji kot onih šest —, očitalo, da je pokvarjen kapitalist, ki ne zna drugega kot izdelovati neke izpušne sisteme. In da jih v bistvu sploh ne izdeluje sama, ampak pravzaprav oni.
Teh šest oseb, ki jih ena sama oseba preživlja z dohodnino in drugimi davki — plačuje njihovo izobraževanje, zdravstvo, socialo … —, se skratka ob tem še čuti upravičene do tega, da bi dobili še dodaten denar za boljše počitnice.
Skrbi me, da bo boj med manjšino, ki zasluži več, in večino, ki zasluži manj, postajal v prihodnosti vedno bolj neizprosen.
Kot kažejo podatki o gospodarski rasti, ki je že dve konjunkturi sramežljivo majhna, prostora za rast v razvitem svetu ni več veliko. To morda pomeni, da smo v smislu življenjskega standarda dosegli, kar smo pač lahko.
Če podjetja ne zmorejo more rasti, ne morejo povečevati plač. Če veš, da ne moreš napredovati, zavlada pesimizem. In ko množica ne vidi perspektive, iz zgodovinskih izkušenj dobro vemo, kaj sledi.