Šiškovo šuntanje kot verbalni, mnenjski delikt. Orwellovski miselni zločin.

Pozdravljam pridržanje Andreja Šiška in drugih vpletenih, čestitam policiji za kolikor-toliko ekspeditivno reagiranje — vsaj v očeh neučakane javnosti — in držim pesti, da bo case proti njemu tudi v nadaljevanju potekal tako, kot po regelcih mora.

Si pa kljub temu ne morem kaj, da ne privzdignil obrvi v zvezi s tem, česa je Šiško pravzaprav osumljen. Takole berem v Večeru:

“Glavni osumljenec […] naj bi po besedah vodje Sektorja kriminalistične policije […] storil kaznivo dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, saj je zato, da bi ogrozil varnost države, z direktnim naklepom pozival in ščuval k neposredni storitvi kaznivega dejanja z neposrednimi elementi nasilja in pri tem napeljeval tudi [k] strmoglavljenju najvišjih predstavnikov Republike Slovenije.”

Super, če bodo zašili Šiška na podlagi teh očitanih kaznivih dejanj — in nenazadnje tudi s takšno dikcijo. Ampak kaj nam to pove o slovenski pravni kulturi?

Nič dobrega.

Ščuvatelji in ščuvanci

Gremo po vrsti.

Ali je Andrej Šiško res storil kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po 359. členu Kazenskega zakonika?

Čakajte malo! Ščuval?

Morda kot mož besed razumem izrečene besede preveč dobesedno — vendar pravnikom ne bi pripisoval pretiranega talenta za izražanje z metaforami. No, niti jim ne bi priznal pravice do izražanja z metaforami, če smo že pri tem.

Ščuvati je za moje pojme verbalni delikt, ki sam po sebi ne bi smel biti kaznivo dejanje. Nikogar ne moreš ščuvati k ničemur, ne da bi kot ščuvatelj ščuvancu to najprej rekel (ali napisal). Dokler in v kolikor pa kaznivo dejanje, h kateremu nekdo nekoga ščuva, ni storjeno, pa sámo po sebi ni kaznivo dejanje. Ščuvanje je lahko v tem smislu obremenilna okoliščina za ščuvatelja ali celo podlaga za policijski in sodni pregon osumljenca za sostorilstvo kaznivega dejanja, h kateremu je storilca (izvršitelja kaznivega dejanja) nekdo naščuval — vendar šele potem, ko je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno.

Omenjeni 359. člen KZ (1. alineja) se dobesedno (in nelektorirano) glasi takole:

“Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let.”

V 359. členu omenjena kazniva dejanja — namreč tista, ki pridejo v poštev v primeru Šiško — so “veleizdaja” (348. člen), “napad na ozemeljsko celovitost” (349.), “kršitev ozemeljske nedotakljivosti” (351.) in “oborožen upor” (355.).

Orwell. Big Brother. Thoughtcrime.

Ali Žerdin v današnji Sobotni prilogi Dela pravi, da je “formulacija o nedopustnosti ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve […] za krepke fante, ki ne želijo pokazati obraza, morda preveč abstraktna”.

Hudiča, kaj pa če sta “ščuvanje” oz. nedopustnost ščuvanja “k nasilni spremembi ustavne ureditve” za vse preveč abstraktna? Za zdravo pamet nasploh? Da ne rečem celo za lase privlečena?

Šiško bi se lahko zagovarjal tako, da “samorazglašena dežela Štajerska” ni bila dejanski, dokazljivi “napad na ozemeljsko celovitost” Republike Slovenije, saj zaradi imaginarne, zgolj izrečene, neformalizirane, neoprijemljive geopolitične razglasitve “svobodnega ozemlja” nekega iks-ipsilon provokatorja in brambovskega klovna v resnici niso nastale nobene konkretne, kaj šele dokazljive posledice.

Če bo Šiško obsojen — obsojen, ne obtožen! — po tem členu (349.), bo v bistvu  obsojen za verbalni delikt, če ne celo za orwellovsko-big-brotherjevski thoughtcrime! Za to, da je s svojo četico koraka prišel na tisto livado in rekel: “Naredite mi to deželo spet štajersko!”

“Ne priznajem ja ovaj ustavni poredak!” — So what?

Šiško je tudi rekel, da ne priznava slovenskega pravnega reda. No, prav. Who cares, če (kdorkoli) to reče.

Ali pa je tudi res naredil kaj v nasprotju z veljavnim pravnim redom? Mogoče. Celo zelo verjetno. Sekire niso prepovedane, vojaško orožje pa je. To je vsaj nekaj. Ampak to je seveda popolnoma drugačno — predvsem pa veliko manj kaznivo — kaznivo dejanje.

Če hočejo Šiška spraviti za zapahe in državljane prepričati, da Slovenija ni divji zahod, kjer si lahko vsak kreten, ki se mu zljubi, z malo pridnosti in podjetnosti organizira svojo paravojsko — in občutek imam, da organi pregona glede tega hvala bogu resno mislijo —, potem mu bodo morali očitati nekaj precej bolj strašnega.

Pa mu bodo lahko?

Odkar se je Slovenija osamosvojila, vsake toliko poslušamo, da ima država monopol nad nasiljem — ali vsaj nad prisilo, da se malo lepše izrazim. To ponavadi slišimo v ne najbolj odobravajočem kontekstu, češ, država si to in to lahko privošči, svoboden posameznik pa ne.

V tem smislu bi nam prav prišlo, če bi obstajal člen — v Kazenskem zakoniku ali v Zakonu o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) ali Zakonu o policiji (ZPol) —, ki bi naravnost in brez sociološkega ali kakršnegakoli intelektualnega mutenja jasno in glasno povedal, da imata instituciji kot Slovenska vojska in Policija edini pravico uporabiti silo in prisilo. Edini, ki imata pravico (in dolžnost) varovati red in varnost, ljudi in premoženje, ozemeljsko celovitost in ustavni red in meje itd.

In ne samo to. Naj bo zapisano, da razen SV in Policije ne obstaja in ne sme obstajati nobena pravna ali fizična oseba, ki bi imela pravico izvajati kakršnekoli aktivnosti z namenom ustanavljanja enot ali organov, ki bi lahko opravljali to monopolno funkcijo, ali z namenom ustvarjanja pogojev za že samo morebitno, potencialno organizirano uporabo sile in prisile. Kakršnekoli aktivnosti v to smer naj bodo deklarirane kot neavtorizirano in s tem protizakonito varovanje reda in varnosti, ljudi in premoženja, ozemeljske celovitosti, državne meje, ustavnega reda.

Give me a break!

Če bo Šiško obtožen ali celo obsojen zaradi fucking šuntanja kot nekakšnega verbalnega, mnenjskega delikta, bo to za law-abiding državljane kislo zadoščenje.

Ljudi kot Šiško, ki se postavljajo v vlogo samozvanih varuhov česarkoli — in to samo zato, ker imajo populistične politične ambicije, ki jim jih doslej še ni uspelo (in jim jih tudi ne bo) formalno in legalno in po demokratični poti realizirati —, mora družba na lep način vnaprej nevtralizirati.

Vendar ne tako, da bluzi o nekakšnem ščuvanju. Če bi ščuvanje dosledno in črkobralsko sankcionirali, bi morali hipoma vložiti obtožne predloge proti najmanj polovici Slovenije, ki je že kdaj preklinjala preklete politike in prisklednike in kogarkoli, ki ji ni všeč in bi ga najraje utopila v žlici vode.

Obtoževati ljudi ščuvanja — pa če so še tako zakrknjeni potencialni storilci ali samo originali à la Šiško — je nekaj takega kot opletati s sovražnim govorom.

Napredni in kvazi napredni Zahodnjaki si z leve na desno in obratno vsevprek očitajo sovražni govor — in morda kdaj koga tudi (pogojno) obsodijo, medtem pa v Iranu pod isto pretvezo malo bolj kruto obsodijo žensko, ki se v okviru šeriatskega pravnega reda bori za pravice žensk. 

Give me a break! Izmislite si nekaj boljšega kot ščuvanje.