Dijsselbloem priznal krivdo. Pa kaj? ⅓ Grkov ostaja pod pragom revščine.
Jeroen Dijsselbloem je bil tisti šef evroskupine (2013–17), ki se je proslavil kot glavni pogajalec z Grčijo v času med drugim in tretjim paketom pomoči. Vzvišen, neotesan in neusmiljen. Se spomnite, kako je zavrnil stisk roke Janisa Varufakisa, tedanjega grškega ministra za finance?). V nekih drugih časih bi lahko vodil koncentracijsko taborišče.
Dijsselbloemov dosežek je, da je grška vlada zlomila hrbet svojim državljanom in uveljavila oktroiran finančni paket “pomoči”, ki so ga volilci pred tem večinsko zavrnili na referendumu.
Dijsselbloemov “dosežek” je, da je z nesmiselnim vztrajanjem pri neuresničljivih reformah in predvsem pri rezanju pokojnin, socialnih pomoči in drugih javnih izdatkov in zviševanju davkov povzročil, da grški BDP upadel za četrtino in da tretjina Grkov danes živi pod pragom revščine.
Draghi, Mramor in še poldrugi ducat ministrov za finance
Dijsselbloem seveda ni edini krivec. Bil je pač nemški vazal. Schäublejev eksekutor.
Dijsselbloemu so izdatno pomagali Mario Draghi iz ECB z zaprtjem likvidnostne pomoči grškim bankam, pa naš tedanji finančni minister Dušan Mramor z neprimernim javnim podpiranjem pristopa do Grčije — čeprav ga ni nihče nič vprašal — in seveda poldrugi ducat finančnih ministrov iz evroskupine, ki so Dijsselbloema aktivno podpirali ali bili tiho, ko je lomil grške finance in masakrirali grško demokracijo.
“Ne ravno zgodba o uspehu”
Zdaj Dijsselbloem priznava, da so od Grkov zahtevali preveč. Da je reforme težko uresničiti, tudi če imaš dobro, delujočo vlado.
Se je Dijsselbloem opravičil za največji nekrvavi masaker nad neko državo sredi razvitega sveta v sodobni zgodovini?
Ne.
Bo Dijsselbloem prevzel krivdo za to, čemur danes pravi “neuspeh” — ali dobesedno: “Grčija očitno ni zgodba o uspehu. […] Njihova kriza je tako globoka, da ji ne moremo reči uspeh.”
Seveda ne. Samo knjigo je napisal o svojem vodenju evroskupine. V zvezi z državami, ki jih je prizadela dolžniška kriza, pa je še marca lani rekel:
“Kot socialni demokrat pripisujem izjemen pomen solidarnosti. Toda tisti, ki pozivajo k solidarnosti, imajo tudi dolžnosti. Ne morem zapraviti vsega denarja za pijačo in ženske in potem iztegniti roko in prositi za pomoč. Ta princip velja tako na osebnem in državnem nivoju, pa tudi na evropskem.”
Brez kazni
Dijsselbloem jo bo odnesel brez kazni. No, edina kazen je bil velik poraz njegove Stranke Dela (PdvA) na lanskih volitvah. Zato se je umaknil iz politike.
Po vzoru Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije bi morali podoben tribunal za grški dolžniški masaker uvesti tudi za zločine tako imenovane Trojke (ECD, MDS in EK) in njenega ortodoksnega krila v pogajalski evroskupini.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 3. septembra 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kdaj pride na vrsto kesanje in opravičilo rablja Dijsselbloema?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.