Genialna prijateljica (2.): Hotela je plesati, toda postala je Slovenka

Ko je moja prijateljica dopolnila skoraj devet let, je njeno življenje izgubilo rutino in stabilnost. Hotela je plesati, a namesto tega jo je v trenutku izgubljenega časa ujela vojna na Balkanu.

Vem, kako je, ko se ti življenje postavi na glavo. To je občutek lebdenja brez metuljev v trebuhu. Prvotni pomen stvari se razblini, ekstremne situacije te ekstremno preoblikujejo, čuti se spremenijo. Enim se izostrijo, drugi jih popolnoma izgubijo.

Toda niti sanja se mi ne, kako je, ko se ti metamorfoza zgodi zaradi vojne. In predvsem, ko se ti zgodi kot otroku.

Leta prej je nekomu v njeni družini vedeževalka prerokovala selitev v kraj, kjer govorijo drug jezik. To se je takrat zdelo nemogoče. Bili so srečni tam, kjer so bili. A ko je Jugoslavija začela dušiti samo sebe, se je prerokba uresničila.

Majica z drobnimi cvetovi

Moja prijateljica se je hitro naučila novega jezika. Le kakšno leto po priselitvi je dobila državno nagrado za najboljši esej. Članek v reviji, v kateri je bila objavljena tudi njena slika, mi je pokazala kmalu po tem, ko sva se spoznali. Čeprav je tega že dvajset let, se spomnim, da je bila majica dekleta na sliki posuta z drobnimi cvetovi. 

V šoli je dobivala bleščeče ocene. Vedno si je prizadevala biti še boljša. Pa ne iz tekmovalnosti ali ošabnosti. Samo zdelo se ji je, da je vzorno življenje njena edina izbira. Življenje, ki bo postavilo na laž površne misli o priseljencih na -ić.

Domač višnjev sok

Lagala bi, če bi rekla, da sem že takrat znala osmisliti vse, kar naju je pritegnilo eno k drugi. A v najstniških letih so bile pomembnejše lahkotnejše stvari. Sedenje na strehi bloka. Malica ob treh zjutraj. Domač višnjev sok, ki ga je kuhala njena mama. V tistih časih ob ranih jutrih nikoli ni bilo ničesar drugega, kar bi si bolj želela kot smeha mojih treh prijateljic in soka iz višenj. Tako se mi je zdelo, da je vse prav. Da je svet v ravnovesju.

Včasih pa sem le zaslutila, da se sprašuje, ali se nemara ne zbuja v neke druge sanje in v življenje, ki ga ni pričakovala. Nekoč mi je dejala, da je dojela, zakaj se ob zvokih letal skrči v kepo. V neki drugi realnosti so nad njeno glavo brenčali ozki in suhi zvoki, podobni čebelam v naletu.

Od takrat sem jo spoštovala na drugačen način. Preteklost jo je bolela, da se je je spominjala še v sedanjosti.

Bolj Slovenka kot kdorkoli

Moja prijateljica je v otroštvu hotela plesati, toda namesto tega je v trenutku izgubljenega časa budistične Kali Yuge postala Slovenka. Včasih je Slovenka bolj kot kdorkoli drug. 

Skozi leta sva si skupaj ogledali mnogo plesnih predstav. V pridušeni svetlobi dvorane se je s ponosnim nasmeškom na obrazu vživljala v vloge na odru. Kot da ničesar ne obžaluje. Niti neprespanih noči zaradi študija, niti večjih odmikov od svojih nenapisanih, a strogih pravil. Kot da niti malo ne žaluje za malo plesalko.

Kaj nam bo Unicef

Njene zgodbe nisem povedala zato, ker je iz perspektive otroka vojne edinstvena, ampak zato, ker jo posvečam vsem posameznikom, ki so bili kdajkoli izpostavljeni stereotipnemu obsojanju, žaljivim komentarjem ali fizičnemu maltretiranju na podlagi svoje “drugačnosti”.

Sprejemanje sočloveka se ne začne s plačevanjem Unicefovih položnic, temveč v soseščini. Na domačem dvorišču. V domači spalnici.

Kaj nam bo Unicef, če ne dojamemo bistvenega. Da smo le koščki iste sestavljanke.