Dovolj zgražanja in pridiganja! Z imperijem zla nad imperij zla! Kontra!

Zadnjič sem iz tega teksta odrezal odstavek ali dva, ker se mi je zdelo, da ne paše(ta) najbolj zraven, pa še neresno se mi je zdelo.

Téma pa mi pozneje ni dala miru in sem o njej še razmišljal. Zato izkoriščam priložnost, da jo dodatno razdelano vendarle objavim.

Imam idejo za nov medij.

Wow! Že spet!

Razmišljam, skratka, da bi bil v danih razmerah zelo uspešen — namreč bran, priljubljen, profitabilen in še cenjen — medij, ki bi po vzoru Janševega “medijskega imperija zla” zagovarjal in podpiral levičarski kulturni boj.

Dejstvo je, da tako imenovani medijski mainstream — kar je za mnoge samo evfemizem za etablirana levičarska ali vsaj nedesničarska trobila — ni dorasel alt-right, populističnim, z vsemi vrednotami javnega komuniciranja as we knew it skreganim medijem.

Tega smetja je vedno več, mi pa samo gledamo in se čudimo in zgražamo. Kaj torej?

Samo kontra

Morda pa bi morali na to začeti odgovarjati bolj targetirano, bolj dosledno, bolj brutalno, bolj sistematično, bolj celovito? Z istimi metodami. Z istim primitivizmom? Z istim hujskaštvom? Tako kot delajo oni? Samo kontra?

Prvi problem levičarske medijske kritike je v tem, da si v okviru mainstreama ne moremo ali nočemo privoščiti takega nivoja, kot ga kritiziramo, in potem kar nekaj intelektualno bluzimo in prepričujemo prepričane, ki bi že brez našega posredovanja zavzeli edino normalno stališče do deviacij.

Drugi problem pa je, da levi mainstream mediji nimajo vedno moralne in profesionalne, niti politične kredibilnosti — kaj šele retorične in intelektualne prepričljivosti —, da bi sesuvali nemoralne in neprofesionalne, evidentno politično kontaminirane in instrumentalizirane medije.

Ne moreš pljuvati po desnici — medijski in/ali politični — z vzvišenimi metodami in se pri tem sprenevedati, da si moralen, profesionalen in kredibilen in da v bistvu samo kot zadnji Mohikanec skrbiš za izginjajoče dostojanstvo medijev ali celo za njihovo razfrčkano resnicoljubnost.

Navaden pizdir

Kako skratka odgovoriti na ekscese, preden bodo postali nova normalnost?
Kako recimo odgovoriti človeku, ki napiše nekaj takega:

“Pri zagovorništvu polimorfne perverznosti […] kulturni boljševiki postajajo vse bolj skrajni. Če je bila po oktobrski revoluciji partijski de rigueur promiskuiteta, je ta vendarle ostajala v mejah heteroseksualnosti. Lenin, Stalin, Fidel ali Tito so izkazovali množico sociopatskih in psihopatskih znakov, niso pa bili buz[e]ranti. Danes moraš biti vsaj sodomit ali katamit, prava avantgarda se navdušuje nad ženskim dojenjem psa in želi poleg zoofilije dekriminalizirati tudi pedofilijo. Certifikati LGBT prijazni vrtci, šole, domovi za upokojence in nekakšne parade ponosa (ponosa na kaj?) naj bi poskrbeli za udejanjanje distopije 120 dni Sodome.”

Glejte, jaz ne morem javno reči Brščiču — niti si ne upam —, da je idiot, ker mi je pod nivojem. Nihče mu v bistvu ne more in ne sme tega reči, ker ga bo tožil — in kam hudiča pa pridemo, če bo Brščič nas tožil?

Ali kaj recimo reči človeku ali uredniku, ki napiše oz. objavi članek z naslovom “Hašišar” Igor Kadunc in maršal kurcev Tit Turnšek? Da je navaden pizdir?

Ignoriranje, filozofiranje ne zaleže

Treba si je izmisliti neko strategijo za pariranje medijem kot Nova24tv.si, Škandal 24, Reporter, Demokracija, V Fokusu in podobnim. Ignoriranje ne zaleže, pa še dolgočasno je. Če enkrat na to naletiš, se ne moreš pretvarjati, da ne obstaja — in skoraj nemogoče se je temu izogniti.

Filozofiranje o potrebnosti celovitega in kvalitetnega informiranja in strpnosti in dostojanstva tudi ni odgovor, ker tudi kritiki ne ponujajo vedno dobrega zgleda. Pa tudi če ga, v vsakem primeru si s tem roke mažejo.

Idejo sem skratka dobil ob omenjenem incidentu, ki ga je zakuhal Matej Šurc, ko je na Radiu Slovenija izrazil svoje osebno ekstremno mnenje — češ, če Šarec ne sestavi vlade, nam bodo zavladali “povampirjeni homofobi”, “lažni domoljubi”, “klerofašisti”, “koalicija sovraštva”, bla-bla-bla.

V službi poslovnih rezultatov, ne volilnih

Mateje Šurce in Eugenije Carl bi lahko deponirali v en tak medij, ki bi brezkompromisno in po najslabših zgledih desnice oponašal njihove metode. Za urednika bi lahko dali nekoga à la Grega Repovž, ki recimo zna in si upa reči častitljivemu konservativnemu akademiku, da je dementen, ker se mu njegov tekst zdi pač bolan, ali pa Darijana Koširja, ki intervju v časopisu, ki ga (so)ureja, reklamira tako, da sogovornika označi kot “brezhrbteničnega”.

Lahko pa bi tudi angažirali nekoga z veščinami Bojana Požarja ali recimo Jožeta Biščaka. Ali pa kar njiju sama. Ker če sta profija, bosta pa ja znala pisati in urednikovati tudi v nasprotju s svojimi prepričanji, ne?

Tak ultra levi medij bi lahko zgeneriral in načrpal več te gnojnice v stilu primerjav med Grimsom in Goebbelsom — in še bolj pošteno bi izpadlo, ker se ne bi pretvarjali, da so za takimi pristopi svetli cilji, boljša družba in ozaveščeni, tolerantni saj-ni-res-pa-je posamezniki.

Ne, to bi počeli iz čiste hudobije in operacionaliziranega, ideologiziranega profesionalizma v službi poslovnega dobička, ne pa izidov na volitvah.

Resno, programsko, konceptualno

Čudno, da se levičarski novinarji in uredniki in tako imenovani medijski tajkuni — ki so oboji kao itak iste politične baže — tega še niso domislili! Rekomunizacija bi se po mojem v tem poslovnem smislu zelo splačala.

Tak medij bi podpiral Turnška in Zvezo borcev, pa magari še Zemljariča, slepo zagovarjal Levico, namenoma pozabljal njihove nebuloze v zvezi z Venezuelo, kakopak smešil SDS, pljuval po Janši in za dobro vago po Toninu, sesuval ekonomske in socialne neoliberalce, denigriral Možino in Dežmana in BMZ-ja, prisegal na Repeta in Pirjevca in sikofantsko slavil Kučana. Spomenka Hribar bi bila redna kolumnistka, pa mogoče še Ivo Godnič ali kakšen tak. Objavljali bi vznesene reportaže iz Dražgoš in z Osankarice in budno spremljali debilnosti o rjuharicah iz Nove24TV in Demokracije.

Če ima še kdo kakšno idejo glede tem in sodelavcev, be my guest.

Tega bi se bilo treba lotiti resno, torej programsko, konceptualno — ne pa tako kot zdaj to mainstream mediji delajo samo občasno in spontano, iz raztresenosti in priučenega neprofesionalizma, ker jim je vse tako samoumevno.

Ne rečem, da bi to pozitivno vplivalo na družbeno klimo. Najbrž ne bi. Ali pa bi, na daljši rok. Bi pa zagotovo pozitivno vplivalo na medije, ker bi ekstremiste dali na kup, kjer bi si po mili volji dali duška. In nenazadnje, končno bi res realizirali ta stari cilj, da tako imenovano medijsko krajino za silo — ali na silo, whatever — uravnotežimo.