Orion saksofon, Rotovnik kontrabas: Hoteli Šarca, dobili Cerarja
Še pred leti smo se čudili in zgražali nad Karlom Erjavcem kot ministrom za vse čase, vlade in resorje — danes pa v retrospektivi vidimo, da je bil samo avantgarda političnega kadrovskega kolobarjenja. Kot da nekatera imena postajajo sinonimi za eksekutivne politične funkcije.
Ali smo se za to borili, da bo v novi vladi cele vrsta ministrov, ki so bili ministri (tudi za kaj drugega) že v prejšnji? Smo zato volili Šarca, da bi dobili še enega Cerarja? Ali vsaj cerarja za zunanje zadeve? Da bi dobili bivšega počivalška za gospodarstvo kot novega — upgradanega? — počivalška za gospodarstvo? Pa bivšega gašperšiča za infrastrukturo kot novega gašperšiča za okolje in prostor? Pa bivšo andrejo-katič za obrambo kot novo andrejo-katič za pravosodje? Pa bivšega erjavca za zunanje zadeve kot novega — že spet! — erjavca za obrambo? Pa bivšo ireno-majcen za okolje in prostor kot ireno-majcen za kmetijstvo?
Reference
Ko si politiki delijo ministrske funkcije, nam seveda ni nikoli prav. Pa ne samo zato, ker si jih delijo kot bonbončke. To vidimo tudi v tistih redkih primerih, ko se v vladni ekipi — bodoči, predvidoma — pojavi kak res nov obraz oz. novo ime. Tako kot zdaj recimo Dejan Prešiček kot eventualni kandidat za ministra za kulturo.
Pozor, kultura je verjetno najpomembnejši resor med nepomembnimi in najnepomembnejši med pomembnimi. Zato so nestrpnost, dvomljivost in vnaprejšnja razočaranost med tako imenovanimi deležniki v kulturi še posebej zgovorne. Po svoje je pomirjujoče, če postane ali postaja minister nekdo, ki ga poznamo ali je celo že bil minister ali ima vsaj neke reference. Da vemo, kam ga lahko damo. Da vemo, kam spada. Ker ni hujšega, kot če tega ne vemo.
Motorist, saksofonist, itd.
To lahko ponazorim z naslednjim primerom. Sicer ni šlo za ministrsko funkcijo, je pa bilo tipično.
Poleti 2006 se je med kandidati za direktorja Kinoteke pojavil človek, za katerega še nihče ni slišal. No, mediji še niso. (Pa bi sicer lahko.) In glej, glej, tedanji minister za kulturo Simoniti je izbral prav njega. Nenadoma je bilo treba o Stašu Ravterju vedeti tako rekoč vse. Toda ker se novinarjem ni dalo več kot poguglati, kdo in kaj je za hudiča ta Staš Ravter — slučajno tudi moj sošolec iz gimnazije, da ne bo pomote —, in ker človek ni bil prezenten na družbenih omrežjih in na internetu sploh, so nekako ugotovili samo to, da ima Harley-Davidsona. Trikrat lahko ugibate, kako se je glasil naslov o novem direktorju? Jasno: Motorist na čelu Kinoteke?. (Članka sicer ni več na internetu, sta pa še vedno moj blog in moja kolumna na to temo.)
Roko v ogenj
V bistvu nam s Prešičkom še kar dobro kaže. Biti saksofonist je za kulturnike veliko boljša referenca kot biti motorist. Še več! Zanj celo vemo, da je direktor Konservatorija za glasbo in balet in da je kandidiral za direktorja Slovenske filhamonije.
Seveda pa so se hitro našli še drugi, ki vedo o Prešičku še več. No, našel se je vsaj Mitja Rotovnik — verjetno edini na svetu, za katerega bi bil jaz pripravljen dati zanj roko v ogenj za ministra za kulturo. Pa saj je tudi že bil pripravljen postati. In ne boste verjeli, tudi njega je dve vladi nazaj predlagala ista stranka, kot je zdaj predlagala Dejana Prešička: SD, katere član Rotovnik je.
Slabo nam kaže
No, Rotovnik skratka dopoveduje nastajajoči vladi, naj za ministra za kulturo imenuje “človeka, ki bo v vladi imel besedo, moč in avtoriteto” — in da “absolutno nič od tega Prešiček nima” —, namesto njega pa predlaga režiserja Mirana Zupaniča. Zupanič je nekdanji predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, ki je kao kdo ve zakaj odstopil ob (sprva) neuspelem poskusu Kadunčevega odstavljanja Ljerke Bizilj.
Beseda kulture, moč kulture, avtoriteta kulture? V vladi? Hmm, če pogledamo seznam nekdanjih ministrov in ministric, potem nam dandanes in za naprej še kar slabo kaže. Pa najbrž ne zaradi Prešička samega.
Skratka, če bi lahko še enkrat izbirali, koga bi izbrali: Andreja Capudra (†), Boruta Šukljeta, Sergija Pelhana, Janeza Dularja, Jožefa Školča, Rudija Šeliga (†), Andrejo Rihter, Vaska Simonitija, Majdo Širca Ravnikar, Žigo Turka, Uroša Grilca, Julijano Bizjak Mlakar, Toneta Peršaka?
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 28. maja 2017, pod naslovom Smo zato volili Šarca, da bi dobili še enega Cerarja?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.