Pia al pa Tia: “Kje si, Rosie?!”

Kadarkoli se kje pogovarjamo o imenih,se začnem dret: “Važn, da je Tereza top ime.” Ime, ki sem ga kot mejhna sovražila, in ime, k mi je danes super, da ni skor nobene Tereze naokol.

Glih zadnjič mi je en rekel, da me je šel guglat, pa me je kot tretjo Terezo fuknilo ven. Ta druge dve sta bli ziher Kesovija pa Orlowski.

Kako se sploh starši odločijo, kako dat otroku ime? Ime, ki te bo spremljalo vsaj do 18. leta, pol greš pa komot od Sandokana na Esmeraldoja.

Pri men doma so se odločili za Terezo in Gašperja. Pa sploh nisem vem kako in zakaj, ker vsak mi pove drugo verzijo. Nona pa pol še tretjo, da je ja zmeda, ker majo oni skurjene memoryje.

Vem sam to, da je bla še ena opcija in sicer, da bi bla Kristina. Jao meni, to bi bil fail, če pa sem tipična Tereza.

Pia al pa Tia

Se cela družina zbere, vse tašče, strici, še sosede, vsi — in skup tuhtajo ime? K če na konc natuhtajo sam Pia al pa Tia, potem ne drži več rek, da več glav več ve. Ga rodiš in šele ko ga zagledaš, se ti utrne v glavi tko k Manojloviću v Ranah, k se dere: “Nevenka, neka bude Pinki!” Prej je hotu, da bi bil Tito al kako je že blo, očitno mam tud jaz spomin skurjen.

In zakaj se spomnijo eni taka imena za svoje potomce, da svašta res. Prov vesoljske jebe. In ko si otrok, res nočeš izstopat, kamoli se predstavit kot: “Jaz sem Abrakadabra.”

Al pa če daš isto ime, k ga ima že fotr. In pol maš juniorja. In pol sta dva z istim imenom pri bajti in nikol ne veš, kerga zdej žena ali mati napizdeva vsa znergana. “Blaž, zakaj so spet umazani štumfi po tleh?” Pa se oče in sin vsa presrana začneta gledat, ker od njiju je zajebal, ampak je čist možno, da kr oba. Vsaj dvakrat ji ni treba govort.

But of course

K smo že pri fotrih, jaz sem svojga po imenu klicala. Slišala sem mamo, kako ga kliče in pol nisem jebala in je bil še zame tko. Tko da jaz v življenju nisem mela očija, atija, tatija in podobno. Striktno po imenu. Pol je še brat to slišal in je za forever ostal za oba po imenu. Zdej na star leta je pa sam še “fotr”.

In kolkrat me je kdo vprašal: “Pa je tvoj ta prav fotr, če mu ne rečeš fotr?” But of course, sej ne fališ.

In če smo že pri mojmu fotru, kok ljudi misli, da mam srbske korenine, ker se pišem Vuk. Čist možno, da so kakšni predniki izpred ne vem kok let iz tam, ipak Vuk ni slovenska beseda, sam jaz še v življenju nisem bla v Srbiji. Na žalost, k je ziher cel žur. In če kej sledim, je Vuk tam ime. Tud če je to umetniško ime, so me že spraševali. Ne bo držal, vprašte sošolce, da sem celo življenje z istim imenom in priimkom na osebni.

Fedja, Vasja, Aljoša

Če bi v nekem domišljiskem svetu imela otroke, bi za fanta izbrala ziher una ruska. Fedja, Vasja, Aljoša. Aljoša mi je zakon ime. Za punco se mi pa ne sanja. Daš Urša al Urška? Metka ali Meta? Dost težka naloga, da enga, k je čist frišen na tem svetu, zapečatiš s prve za vedno.

In kaj, če so ti šle vse Maje tega sveta na kurac, pol zanalašč ne bo Maja? In če so vsi Domni simpatični, bo Domen? Men so bli vedno všeč Jakati. Neki je v njih.

In pol si eni kr dovolijo tvoj ime spreminjat v vse živo. Za naš cel okoliš sem Terezija. Zanalašč, sam da me drkajo v glavo. Ampak sem se sprijaznila. V Italiji sem bla kr Terry in sam zelo dolgoletni frendi si upajo kdaj izustit Rezka, pa še takrat se mi sfuka. In ker smo imeli v najstniških letih vsi partizanska imena ali vzdevke, še dans koga srečam, k mi reče: “Kje si, Rosie.”

“Džizs Christ! Tereza!”